Tiskane izdaje
Miro Purivatra je povedal, da je jubilejni festival skromnejši tudi zaradi poplav na tem območju. »A praznovanje je smiselno že zato, ker po dvajsetih letih še vedno obstajamo; ker smo eden redkih festivalov, ki ga ne odpirajo politiki, in ker smo, kljub velikim preizkušnjam in skušnjavam, ohranili neodvisnost.«
V torek je bilo z mehiškim večerom na Ferhadiji, ki ga je organizirala mehiška ambasada, še simbolično zaznamovano novo sodelovanje med Sarajevskim filmskim festivalom in mehiško kinematografijo; Gael García Bernal, eden od treh dobitnikov častnega srca Sarajeva (poleg Danisa Tanovića in modne oblikovalke Agnès B.), ki je bil v prvi polovici jubilejnega festivala gotovo najbolj iskan gost, se je – na veliko veselje gostov, sploh mladih igralk – izkazal kot izjemen didžej spoja mehiške tradicionalne in moderne glasbe (electro cumbia).
Častno srce Sarajeva je dobil za svoj prispevek k filmski umetnosti in za svoj aktivizem. Pred leti se je vrnil iz Hollywooda v rodno Mehiko (rojen v Guadalajari) in tam z Diegom Luno, Pablom Cruzom in Eleno Fortez osnoval neprofitno organizacijo Ambulante za promocijo dokumentarističnega dela kot sredstva za družbene spremembe.
S »potujočimi« festivali in delavnicami predstavlja zamolčane in spregledane družbenokritične zgodbe, za kar je prejel nagrado za človekove pravice washingtonskega biroja za Latinsko Ameriko.
Bernal je tudi od blizu nenavaden, celo eteričen človek, večni mladenič, ki ga zanima svet in kako bivati v njem. Rojen v igralski družini, je že od najzgodnejših let nastopal v telenovalah in gledališču, tudi zato je poskušal pobegniti od poklica igralca in se vpisal na študij filozofije, je povedal na javnem pogovoru Kava z … dan po projekciji kultnega Iñárritujevega filma Pasja ljubezen, ki ga je izstrelil med mednarodne filmske zvezde.
Študij dramske umetnosti v Londonu ga je dokončno zapisal igri; o njej pravi, da je »spoj instinkta, racionalizma in empatije. Najbolj fascinantno v igri je to, da lahko odideš na kraj, ki v resnici ne obstaja – in tam živiš drugo življenje.«
Ponedeljek je zaznamovala kultna Šijanova komedija Maratonci tečejo častni krog, v spomin na nedavno preminulega legendarnega igralca Boro Todorovića. Projekcije se je udeležil eden največjih igralcev nekdanje Jugoslavije Dragan Nikolić, ki je spregovoril o Todorovićevi izjemni igralski prezenci in talentu.
Iskanje ... odgovorov?
Zvečer je na odprtem kinu Hr Eroneto tritisočglavo občinstvo spremljalo dramo Iskanje Michela Hazanaviciusa, francoskega režiserja, ki je s črno-belim nemim filmom Umetnik postavil postmodernistični spomenik dobi nemega Hollywooda in z njim navdušil gledalce in Akademijo. Film je dobil kar pet oskarjev, med drugim za najboljšo režijo.
Zato je film Iskanje (remake Zinnemannovega filma iz leta 1948), s katerim se je predstavil v uradni selekciji Cannesa, presenetil kritike in občinstvo, z njim je na zelo pretresljiv, celo dokumentarističen način poskušal prikazati brutalnost druge čečenske vojne 1999.
Kako to, da je po mednarodnem uspehu Umetnika, ko bi lahko izbral katerokoli temo, izbral prav Čečenijo; glede na njegove judovske korenine bi morda pričakovali, da bo hotel izpovedati svoje videnje o situaciji na Bližnjem vzhodu.
»To, kar se dogaja tam, je strašno, toda Gaza je nenehno v medijih, ljudje so načeloma obveščeni o dogajanju. O vojni v Čečeniji se je takrat vedelo zelo malo in je tako še danes. Kadar izgubiš vojno, nimaš privilegija, da izpoveš zgodbo. Ti ljudje so pozabljeni, to je tisto, kar me je še dodatno ganilo,« je povedal režiser, ki je bil med drugim soscenarist in koproducent dokumentarca Ruanda: zgodovina genocida.
Na vprašanje, ali je z Iskanjem prišel bliže odgovoru, kaj se zgodi v človeku v ekstremni situaciji, kakršna je vojna; da ga spremeni v ubijalca, mučitelja, posiljevalca, je dejal, da v takšni situaciji postane možnost, ki ti pomaga, da preživiš, edina legitimna.
Če si v nasilju, boš poskušal preživeti sredi nasilja, je dejal. »Nihče od nas ne more reči, tega jaz nikoli ne bi naredil. Ker tega ne veš.« (Pogovor z njim ter njegovo igralko in ženo Bérénice Bejo bo objavljen v eni od naslednjih Sobotnih prilog.)
Sicer pa je jubilejni festival v znamenju Michaela Winterbottoma, režiserja, ki je od vojne tesno povezan s Sarajevom. V četrtek bo v okviru retrospektive prikazan film Dobrodošli v Sarajevu iz leta 1997, po projekciji bo Winterbottom na voljo za pogovore.
V Sarajevu sta se zvrstila še Mike Leigh, ki je tako kot Bernal in številni drugi mednarodni avtorji predaval članom Sarajevo Talents, in Ariane Labed, dobitnica nagrade za najboljšo igralko beneškega filmskega festivala, prihaja pa še Simon McBurney, igralec v filmu Čarovnija v mesečini režiserja Woodyja Allena, ki bo zaprl 20. izdajo SFF.
Slovenski filmarji so letos na festivalu presenetljivo dobro zastopani. Festivalsko občinstvo je navdušila torkova projekcija Čefurji raus! Gorana Vojnovića, v mestu je režiser Vlado Škafar s svojim novim projektom Mama, ki je še v postprodukciji; v okviru programa SFF Guests Present bo v petek prikazan dokumentarni film Projekt: rak režiserja Damjana Kozoleta v produkciji Vertigo/Emotion filma, občutljiv portret mednarodno priznanega umetnika Ulaya, ki zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani.
Režiser Miha Hočevar se je vrnil v Sarajevo z drugim delom uspešnice Gremo mi po svoje in z njim nasmejal mlado občinstvo programa Teen Arena, vizualna umetnica Zora Stančič je članica v žirije tekmovalnega programa za kratki film …
Srečanja
Ko se po naključju, po intervjuju z Michelom Hazanaviciusom in njegovo ženo, igralko Bérénice Bejo, znajdem v eni od sarajevskih restavracij na Obali, ki je postala popoldansko pribežališče gostov, poleg mehiških producentov in sarajevskih režiserjev z Danisom Tanovićem na čelu tam sedijo še Gael García Bernal, Dragan Nikolić, Tomaž Pandur, soustanoviteljica festivala in partnerica Mira Purivatre Izeta Građević, tako nenavadna kombinacija, kakršne se spomnim iz čisto prvih začetkov festivala.
Jubilejni festival je idealen za obujanje spominov, tudi zato, da novim gostom, ki so v mestu prvič, poveš nenavadno zgodbo o tem, kako je iz vojnega kina v nemogočih razmerah zrasel najvplivnejši festival v regiji, ki v zadnjih letih prerašča kapacitete mesta.
Kaj je tisto najbolj dragoceno, vprašam motor festivala, par Izeto Građević in Mira Purivatro. Spogledata se. »Srečanja,« rečeta kot v en glas. »Ko pomislim na stike z zanimivimi, posebnimi ljudmi, si lahko rečem: to je bilo nekaj, zaradi česar je bilo vredno preživeti,« je dodal Miro Purivatra. In vendar, če bi morala oba iz vseh teh srečanj izbrati eno samo, je to zgodba o ženski, ki ji je ime Agnès B. in je letos prejela srce Sarajeva, nagrado, ki jo je pomagala ustvariti sama.
Agnès B., pariška kreatorka in producentka, je namreč leta 1994 v Le Mondu prebrala članek o pokolu na sarajevski tržnici in to jo je tako pretreslo, da je med jokom izrezala članek v obliki srca. Nato je začela projekt Srce Sarajeva, tiskala majice, organizirala proteste proti francoski vladi, zbrala na desetine tisoče ljudi v Parizu, ki so opozarjali na brezizhoden položaj tega mesta.
Takrat smo jo vprašali, ali lahko to srce uporabimo za simbol našega festivala, je rekel Purivatra. »To je zgodba, ki stoji za našo filmsko nagrado srce Sarajeva.«
