Film vedno najde pot

Pred dvema letoma, ko je Simon Popek v vlogi programskega direktorja festivala odpiral svoj prvi Liffe, je nagovoril občinstvo z besedami: Ne bojte se filmov! Ko gre za Liffe, ki v časovno sila koncentriranem obdobju prikaže čez sto filmov, z njimi pa prerez trenutnega dogajanja na ozemlju svetovne kinematografije, je ta humorni poziv precej na mestu. Gledalca, ki se nenadoma znajde pred takšno količino filmskih naslovov, prihajajočih z vseh koncev sveta, lahko hitro zajame občutek, da nikakor ne more obvladati terena. A ta ne-bojte-se-filmov seveda ni meril na njihovo količino.

Film je poleg glasbe gotovo najpopularnejša, najglobalnejša in najvplivnejša kultura sodobnega časa. Je pa tudi - v dobrem in slabem - del gigantske industrije, ki ga je v deželi ameriškega sna malo prej, drugod pa malo pozneje s pojavom kinocentrov, lociranih v velika nakupovalna središča, degradiralo na raven pokvarljivega potrošniškega blaga. V družbah, kjer film pred tem ni imel prave domovinske pravice, podkrepljene z razvito filmsko kulturo, je popolna komercializacija filmskega programa zaprla mestne kinodvorane, z njimi pa so odšle tudi številne generacije zahtevnejših gledalcev.

Pa vendar. Zadnji dve desetletji nista bili samo obdobje zapiranja mestnih kinodvoran in izrazito v dobiček naravnane programske ponudbe, zapakirane v konformističen in neproblematičen škrnicelj. Bili sta tudi čas silovitega naraščanja novih in novih filmskih festivalov po vsem svetu, namenjenih prav prikazovanju vseh tistih filmov, avtorskih opusov in nacionalnih kinematografij, ki jih je popkornovski milje brezbrižno odrinil na margino in stran od gledalca. Liffe je eden takšnih festivalov. Brez njega in brez redkih mestnih kinodvoran v državi, ki poskušajo ohraniti vsaj minimalno alternativo kolosejem in tušem, bi imeli - če bi za mero vzeli film - občutek, da živimo v svetu romantičnih komedij, znanstvenofantastičnih grozljivk in nenehnih nevarnosti, ki prežijo iz vesolja. Dejansko življenje ne bi moglo biti dlje od tega. A tako kot življenje očitno tudi film vedno najde pot - do gledalca.