Pred dvema letoma, ko je Simon Popek v vlogi                     programskega direktorja festivala odpiral svoj prvi                     Liffe, je nagovoril občinstvo z besedami: Ne bojte                     se filmov! Ko gre za Liffe, ki v časovno sila                     koncentriranem obdobju prikaže čez sto filmov, z                     njimi pa prerez trenutnega dogajanja na ozemlju                     svetovne kinematografije, je ta humorni poziv precej                     na mestu. Gledalca, ki se nenadoma znajde pred                     takšno količino filmskih naslovov, prihajajočih z                     vseh koncev sveta, lahko hitro zajame občutek, da                     nikakor ne more obvladati terena. A ta ne-bojte-se-filmov seveda ni meril na njihovo količino.
 Film je poleg glasbe gotovo najpopularnejša,                     najglobalnejša in najvplivnejša kultura sodobnega                     časa. Je pa tudi - v dobrem in slabem - del                     gigantske industrije, ki ga je v deželi ameriškega                     sna malo prej, drugod pa malo pozneje s pojavom                     kinocentrov, lociranih v velika nakupovalna                     središča, degradiralo na raven pokvarljivega                     potrošniškega blaga. V družbah, kjer film pred tem                     ni imel prave domovinske pravice, podkrepljene z                     razvito filmsko kulturo, je popolna komercializacija                     filmskega programa zaprla mestne kinodvorane, z                     njimi pa so odšle tudi številne generacije                     zahtevnejših gledalcev.
 Pa vendar. Zadnji dve desetletji nista bili samo                     obdobje zapiranja mestnih kinodvoran in izrazito v                     dobiček naravnane programske ponudbe, zapakirane v                     konformističen in neproblematičen škrnicelj. Bili                     sta tudi čas silovitega naraščanja novih in novih                     filmskih festivalov po vsem svetu, namenjenih prav                     prikazovanju vseh tistih filmov, avtorskih opusov in                     nacionalnih kinematografij, ki jih je popkornovski                     milje brezbrižno odrinil na margino in stran od                     gledalca. Liffe je eden takšnih festivalov. Brez                     njega in brez redkih mestnih kinodvoran v državi, ki                     poskušajo ohraniti vsaj minimalno alternativo                     kolosejem in tušem, bi imeli - če bi za mero vzeli                     film - občutek, da živimo v svetu romantičnih                     komedij, znanstvenofantastičnih grozljivk in                     nenehnih nevarnosti, ki prežijo iz vesolja. Dejansko                     življenje ne bi moglo biti dlje od tega. A tako kot                     življenje očitno tudi film vedno najde pot - do gledalca.
    
	
            
                        
    
    
 
				 
						   
					 
        
          
          
                        













 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								