Tiskane izdaje
Benetke/Lido – Dan pred koncem festivala je mogoče zanesljivo reči, da evropski filmski avtorji tukaj nimajo veliko pokazati. Če odštejemo Frearsovo Kraljico (vodi tako na lestvici kritikov kot gledalcev), ki jo bo skoraj zagotovo »napadel« eden od levov, najbrž kar zlati, in Resnaisove Male strahove na javnih mestih, ki so pač posebna poslastica, so vsi drugi evropski filmi precej povprečni ali še manj kot to. Stari avtorji so, kot kaže, utrujeni, mladi morda prihajajo, tistih vmes pa nekako ni.
Od našega poročevalca
Podpovprečen je zagotovo film Nedotakljivi (L'intouchable) sicer uglednega Benoîta Jacquota; morda je njegov najslabši. Pripoveduje o mladi začetniški igralki, ki ji mati šele zdaj pove, da je njen oče Indijec; tam ga je pač za hip spoznala na enem svojih tripov. In dekle se na vrat na nos odpravi v Delhi ter lahko si ogledamo pol mesta in se nekaj predmestja, kot bi bil Jacquot v službi pri kakšni turistični agenciji. Čeprav je mesto mnogomilijonsko, najdemo očeta brez težav. A kaj, ko se punca na vsem lepem odloči, da se očetu ne bo predstavila. Ni jasno, ali zato, ker je samo navaden učitelj, ali zato, ker jo je napadla kakšna neznana evropska kaprica. Jacquot je dal iz rok izdelek, kakršnega profesionalec ne bi smel.
Pač pa se je potrudil Gianni Amelio (tudi v njegovem filmu potujemo). Film Zvezda, ki je ni (La stella che non c'è) je pripravljal pet let, priredil ga je po romanu Ermanna Rea. Gre za življenjski obračun, za dolg pogled vase, zagotovo tudi Amelijev. Petdesetletni moški, strojni tehnik, se sam s sabo sooči na Kitajskem, kamor se odpravi na lastno pest in s plemenitim namenom. Italijani so namreč prodali Kitajcem neki rudniški stroj, ki pa ima vgrajen nezanesljiv in nevaren del. Tehnik, piše se Buonovolonta, kar pove vse (Sergio Castelitto je je zdaj v Italiji eden od najbolj iskanih igralcev), torej skonstruira »popravek« in gre na pot, najti hoče tisti stroj in preprečiti morebitno nevarnost.
A na Kitajskem naleti na ignoranco oblasti, ki se požvižgajo na njegove dobre namene, naleti na revščino province in na dekle (ki mu je za prevajalko) brez prihodnosti, končno najde tudi »svoj« stroj, a so ga v tovarni, skupaj z novo tehnologijo, že zamenjali. Rezultat njegovega moralnega angažmaja je torej ničen. Kaj bo storil, ne vemo: se bo vrnil domov sam, bo vzel s sabo revno dekle z otrokom ali morda celo ostal z njo v tistih revnih okoliščinah. Film od daleč spominja na Bertoluccijev Čaj v Sahari, ni tako atraktiven, a je pošteno narejen. Čeprav seveda prekratek, da bi bil velik.
Sodobna inačica Kajna in Abla
Spodoben je tudi film mladega (1975) Belgijca Joachima Lafossea Privatna lastnina (Nue Propriété), to je njegov drugi celovečerec. Svetopisemsko zgodbo o Kajnu in Ablu aktualizira v sodobnem družinskem razmerju na neki primestni kmetiji: ločena ženska (Isabelle Huppert ni ravno tip kmetice, a saj tudi te niso več, kar so bile) hoče prodati kmetijo, da bi zaživela z novim moškim in odprla hotel. A ima odrasla sinova dvojčka, in eden med njima se prodaji silovito upre. Mama popusti, fanta pa se tako spreta, da eden usodno poškoduje drugega. Pretep je bil sicer nenameren, zgodila se je nesreča, toda konflikt je bil neizbežen in posledice tudi. Film ni zanimiv samo zaradi večne uporabnosti svetopisemske teme, ampak tudi zato, ker je mladi avtor ob njej pokazal zelo realističen košček sodobnega podeželskega življenja (v EU recimo).
V tekmovalnem programu se je znašel resnično nenavaden film – Tista njihova srečanja (Quei loro incontri). Ni jasno, ali gre za programsko krizo ali pa se Mostra odpira novim konceptom. Belgijka Jean-Marie Straub in Francoz Danièle Huillet sta namreč pripravila komaj dobro uro dolgo predstavo, ki ji je najbolje reči eksperimentalen film. Sestavljen je iz petih statičnih sekvenc, v njih pa domačini iz neke južnoitalijanske vasi na pamet govorijo dolge dialoge iz filozofsko-refleksivne proze Casareja Paveseja. O bogovih in (ne)smrtnosti, o živalih in rastlinah, o moških in ženskah. Govorita po dva in dva, sredi vinograda, v gozdu, po oljkami. Na koncu je bila dvorana skoraj prazna, a tisti, ki smo ostali smo zaploskali. Bilo je drugič ali tretjič letos.
Iz tiskane izdaje Dela
