Tiskane izdaje
Podoben je primer filma Mammoth (Mamut), ki smo ga gledali včeraj. Avtor je mlajši švedski režiser Lukas Moodysson (leta 1999 je obšel svet njegov »mladinski« film Fucking Åmål), produkcijsko so ga sestavile Švedska, Nemčija in Danska, dogaja se v New Yorku, na Filipinih in na Tajskem, glavni igralec pa je mehiški, zdaj že zvezdnik Gael Garcia Bernal. Jezik je seveda angleščina (z nekaj malega filipinščine in tajščine). Mamut je zastavljen kot čisti prispevek h globalizaciji, vendar v obliki svarila; kot pridiga o grehu in pokori, kaj se (nam) bo zgodilo, če ne bomo nehali izkoriščati azijske revščine za svoj luksuz in turističnoseksualne apetite. Žal je ta (evropska) pridigarska drža tako očitna, da bo dosegla predvsem tiste gledalce, ki nimajo z Azijo nič.
Na sam po sebi zanimiv, a enako neučinkovit način je globaliziran tudi film Storm (Vihar), ki ga podpisujejo Nemčija, Danska in Nizozemska, dogaja pa se v Haagu, Berlinu in v Republiki srbski. Posnel ga je Nemec Hans-Christian Schmid. Ni povsem razvidno, kaj je bil osnovni namen spregovoriti o tako mučni evropski zgodbi, kot je haaško sodišče in njegovo ukvarjanje z zločini v bivši Jugoslaviji. Jasno je namreč, da tak film ne more imeti velikega gledalskega avditorija, hkrati pa ni narejen dovolj radikalno, da bi angažiral zainteresirano javnost. Zgodba (gre za izmišljeni primer zločina nad ženskami in otroki, lociran v sedanjo Republiko srbsko) je posneta tako, kot da je film naročilo kar haaško sodišče samo, da bi javnosti pojasnilo, zakaj v nekaterih primerih resnici ne more biti zadoščeno. Zato, ker štrene mešajo evrobirokrati, ki priganjajo, da bi zahodni Balkan spravili čim prej pod streho EU, pa tudi zato, ker sodišče pač mora izkazovati nekakšen uspeh. Zato se s (fiktivnim) generalom Đurićem, ki je po logiki zgodbe evidentno kriv, pogodijo: nekaj malega bo priznal in veliko mu bo odpuščenega!
Pravzaprav so najbolj globalizirani tisti filmi, ki se na ravni zgodbe globalizacije sploh ne gredo. Na primer urugvajsko-nemško-argentinsko-nizozemski film Gigante (Velikan), ki smo ga videli včeraj in je najboljši doslej. Gre za finančno skromen prvenec Argentinca Adriana Binieza. Postavil ga je v Urugvaj, a lahko bi ga kamor koli, kjer stojijo supermarketi. Zgodba je izvirna in narejena tako, kot jo znajo narediti samo mladi in nadarjeni avtorji: nočni čuvaj, orjak po telesu in mehak v dušo, ki mu skrite kamere posredujejo vse, kar se dogaja med nočnim pripravljanjem supermarketa za naslednji dan, opazi novo in simpatično snažilko. Odslej se ukvarja samo z njo, ponoči in podnevi, doma in v službi, z dušo in s telesom, ne da bi ona vedela za to - vse do konca, ki premore prva znamenja sreče. To je nekaj, kar vsi razumemo, naj živimo v Berlinu, Ljubljani ali v Montevideu, kjer sta se našla velikan Jara in drobna Julia.
Iz ponedeljkove izdaje Dela.
