Tiskane izdaje
Berlin - V Nemčiji te dni dviga prah novi film švicarskega režiserja judovskega rodu Danija Levyja z naslovom Moj firer (Mein Führer) in podnaslovom Resnično najbolj resnična resnica o Adolfu Hitlerju. Gre za komedijo, ki portretira največjega zločinca v človeški zgodovini kot impotentnega infantilneža: moči postejo in trpi zaradi pomanjkanja očetovske ljubezni. Še pred premiero se je vsul cel medijski plaz, kritiki so film zelo različno ocenili, gledalci pa se pred kinematografi drenjajo v dolgih vrstah. Rdeča nit polemik je vprašanje, ali se Nemčija šest desetletij po vojni lahko smeje nacizmu.
Zgodba, ki jo prikazuje film, je povsem izmišljena. V vlogi Hitlerja nastopa eden najbolj priljubljenih nemških igralcev, Helge Schneider, Ulrich Muehe pa nastopa v vlogi judovskega igralca, ki ga nenadoma odpeljejo iz koncentracijskega taborišča naravnost v Hitlerjevo glavno pisarno. Glavni nacistični propagandist Joseph Goebbels ga je namreč izbral za posebno nalogo: Hitlerja mora pripraviti za novoletni govor, s katerim bi Nemce spodbudil k zadnji zmagoslavni ofenzivi v letu 1945. Igralske priprave se sprevržejo v neke vrste psihoterapijo, saj se veliki diktator učitelju razkrije kot človek s številnimi travmami iz otroštva. Judovski učitelj v nekem trenutku pomisli, da bi izkoristil priložnost in Hitlerja ubil, toda ta se mu zasmili, saj je prava razvalina: drogira se z zalogo drog, ki jo ima skrito v velikem globusu, v postelji z Evo Braun je popolnoma odpovedal, zabava se tako, da se igra z nemškim ovčarjem Blondijem, oblečenim v esesovsko uniformo.
Več si preberite v današnjem Delu!
