Tiskane izdaje
Ljubljana - Terrafolk tudi po lanskoletni spremembi zasedbe (namesto klarinetista Gombača sta prišla dva harmonikarja) izdatno streže iz kotla raznorodnih tradicionalnih, klasičnih in popularnih godb, v katerem druga ob drugi plavajo, se potapljajo in gnetejo slovenska in ciganska, balkanska in rockovska, irska godčevska in klasična tradicija. Po uspešni evropski turneji bodo kar dva dneva zapored, 13. in 14. septembra, zasedli ljubljanske Križanke. Za dodaten koncert so se odločili, ko so razprodali prvega. Kar je zavidanja vreden uspeh, sploh če vemo, da ta koncert ne bo klasičen. Čeprav (ali prav zaradi tega) bodo z zasedbo igrali Simfonični orkester RTVS pod vodstvom Davida de Villiersa ter gosti Anjo Bukovec (violina), Nežo Buh (klavir), Kristjanom Krajnčanom (bobni) in Kate Hosking (vokal; Avstralija). Terrafolk pa bodo zastopali harmonikarja Marko Hatlak in Janez Dovč (tudi kontrabasist), violinist Bojan Cvetrežnik in kitarist Danijel Černe, s katerim smo se tudi pogovarjali.
Kaj imata skupnega pingvin in papiga? (upodobljena sta na plakatih za koncert; op. p.). In v čem se razlikujeta?
Ne vem, v čem se razlikujeta, samo vem, da jima je skupno to, da oba nosita jajca (krepak smeh). To je prvo, kar mi pride na misel, ha ha. Veste, nismo pripravili odgovorov na ta vprašanja.
To pomeni, da gre za istospolni zakon, to je lahko za koga problematično…
Ne, ne za istospolni zakon.
To je potem zakon iz interesa?
Mislim, da smo vsi v bandu podprli referendum o istospolnih skupnostih oziroma podpiramo istospolne zakonske zveze.
To bi lahko skorajda pričakovali, glede na to, da živite glasbeno promiskuitetno življenje?
No, s tem se glasbeniki le bolj hvalimo (prisrčen smeh). Mislim, da je to bolj domena Hansa Christiana Andersona, to so pravljice. Mi se hvalimo in ljudje si predstavljajo, da je to tako.
Vendar pa je v teh živalskih upodobitvah neka simbolika, kajti ljudje klasične glasbenike zaradi frakov pogovorno imenujejo pingvini; zakaj ste potem tukaj vi papige?
To je ideja oblikovalca Ermina Međedovića, realiziral pa jo je Roman Ražman. Mi smo torej iskali nekaj, s čimer bi prikazali ta koncert in to je bila njegova ideja in…
Ali niste imeli pomisleke, da bo kdo pomislil češ ta Terrafolk samo ponavljajo to, kar drugi rečejo?
Ja, to je bil edini pomislek; papiga resda ponavlja to, kar sliši, ampak dostikrat se zgodi, da papiga vse, kar sliši, predela. In mislim, da vsak glasbenik mora poslušati glasbo. Glasbo, vsaj tisto, ki mu je zelo všeč, ponotranji in jo v sebi predela na nek drugačen, izviren način. Mogoče je to stereotip, da papiga samo ponavlja stvari. Mi smo skupina – eni nam pravijo tudi teroristi – ki se bori proti stereotipom. Torej radi nastavljamo bombe stereotipom.
Odkod pobuda za tak koncert s Simfoniki v avditoriju Križank in s posebnimi gosti?
Pobuda je nastala lanski december, ko smo za novoletni koncert Zavarovalnice Triglav že izvedli podoben program. Nato je bil ta novoletni koncert res zelo odmeven s strani občinstva pa tudi mi smo se zelo dobro počutili. Potem nam je Simfonični orkester RTV predlagal, da bi naredili podoben koncert še »za izven«, za občinstvo.
Program je že znan, gostje tudi, v čem bo poudarek koncerta?
Radi bi izpostavili nekaj, česar doslej nismo še toliko izpostavljali, da gre za naše avtorsko delo. Skladbe so večinoma napisali Terrafolkovci, pa tudi nekatere priredbe, zraven so sodelovali še znani slovenski skladatelji, kot so Jani Golob, Lojze Krajnčan, Mitja Vrhovnik Smrekar, Marko Gregorič, Neža Buh, Miloš Simić in Aldo Kumar, od slednjega bomo zaigrali skladbo Strastra.
Kakšne so vaše izkušnje z glasbeniki, ki vendarle prihajajo iz drugačnega žanra?
Mi pri tem projektu nismo šli v to smer, da bi orkester ter njegov princip delovanja, ki izhaja iz klasične glasbe, spreminjali, ampak smo se poskušali le-temu približati. In obratno, mislim da je tudi orkester prehodil neko pot do nas – že s tem, da je sprejel naš projekt, da želijo z nami igrati. Že to je bil dokaz, da želimo drug drugemu pristopiti in ne iskati razlike med nama. Mi sicer veliko improviziramo, a za ta koncert tega ne bo toliko, raje se bomo prepustili temu, da naj ima orkester takšno vlogo, kot jo ima v klasični glasbi, da ni samo »vizualna kulisa« (namigovanje na še eno vprašanje iz promocijskega besedila ob koncertu; op. p.).
Od samega začetka Terrafolk redno nastopa v tujini, lahko bi celo rekli, da imate tam redno občinstvo, denimo v Veliki Britaniji. Ali se vam, po domače rečeno, »sanja«, s čim ste prepričali tujo občinstvo? Ali so vam morda tuji obiskovalci zaupali, da pri njih primanjkuje
takih skupin?
Na zadnjem festivalu na Nizozemskem nam je nek poslušalec res prišel povedat, da hodi že deset let na ta festival in da je deset let čakal na tako skupino (smeh) … Tako nas ocenjujejo naši poslušalci, ne vem pa, s čim jih prepričamo, mogoče z nastopom, neposrednostjo, mogoče s tem, da ko ravno pomisliš, da veš, kaj je Terrafolk, se ti izmuzne!
Mešate različne zvrsti, tako tiste iz popularne kot tradicionalne glasbe, pa še marsikaj je zraven. Pravite, da se ne doživljate kot »world music« oziroma da se še niste odločili…
Glede na to, da imamo v imenu besedo folk, je tudi folkovsko občinstvo »naše«. Kaj pa mi počnemo, je ravno to, da razbijamo stereotip o tem, kaj folk glasba je. Včasih nam ta označba, da smo folk band, v bistvu škoduje. Predvsem mlado občinstvo ima zelo negativen odnos do folka, ker si predstavljajo stereotipno, da je folkovski glasbenik nekdo z brado, ki igra kitaro, in poje o svojem traktorju.
Ali ima slovenska ljudska glasba možnost, da postane v svetu bolj prepoznavna ali priljubljena, tako kot se je pred leti denimo zgodilo z irsko tradicionalno godbo?
Mislim, da v svetovnem merilu slovenska glasba vsekakor ima možnosti, samo odvisno je, kako se bo izvajala, kdo jo bo izvajal, kako bo podana. To je bolj bistveno od tega, kakšna je ta kot glasba, ali je denimo bolj durovska ali molovska.
Slovenska glasba zavzema v vaši mešanici enakopraven delež kot druge tradicije. Ali ste morda razmišljali, da bi pripravili konceptualen album samo s slovensko glasbo, namenjen tujemu občinstvu?
Mi delujemo zelo spontano in zdi se mi, da bi težko na tak konceptualen stvari zastavili. Preveč različne glasbe imamo radi, da bi se recimo odločili, da bomo zdaj igrali samo slovensko. In spet – kaj je zdaj slovensko? Ali je belokranjsko še slovensko, ali tista glasba, ki jo igrajo v Prekmurju pod vplivom madžarskih Romov, ali je to še slovenska glasba? Potem se že zapletemo v problem slovenskosti: kaj je slovenska glasba?
Ko smo že pri slovenskosti – kako komentirate nov zakon, po katerem bodo radijske postaje moral vrteti vsaj 30 odstotkov slovenske glasbe (namesto prejšnjih 15)?
Težava vseh teh določanj je v tem, da nisem prepričan, če bodo pripomogli k dvigu kakovosti glasbe. Če se bo ta poteza izkazala kot pomoč glasbenikom, da lažje delajo na določenem območju, je to potem v redu, glede na izredno močan vpliv angleške in ameriške industrije. Ima pa to lahko negativen vpliv na kakovost glasbe, v smislu, da se izpostavlja tisto, kar je slovensko, ne glede na kakovost. Slej ko prej takšna glasba postane hermetično zaprta; glasba z nacionalnimi interesi ne bi v bistvu smela imeti ničesar. Tako.
