Deset kamionov za eno samo sceno

To je nujno, da se člani Akademskega državnega Bolšoj teatra znajdejo v zakulisju Cankarjevega doma. In jim tako uspe priti o pravem času na pravo mesto, na primer v dnevno sobo, ki je z okni in zavesami, s pogrnjeno mizo, z zofo in s kredenco – z razstavljenim porcelanom v njej vred – videti kot ... soba. Četudi je prava soba le na prvi pogled, dejansko pa kulisa za opero Jevgenij Onjegin, s katero Festival Ljubljana v Gallusovi dvorani sklepa svoje glasbeno poletje.


In ni taka kakor tista, ki jo postavljajo na odrih v Moskvi ali v Milanu, saj ima Bolšoj zaradi raznih velikosti odrov za isto opero dve sceni. Za nas je menda primernejša »tokijska« in zanjo je iz Tokia z ladjo prispelo za deset kamionov opreme. V zabojih je bilo vse, kar potrebujejo, s porcelanastimi skodelicami in kristalnimi kozarci vred, gostitelj mora vsak večer priskrbeti le torto, piškote in druge pokvarljive malenkosti.
»Povsem jasno je, da je to resno gledališče, zato scene ni mogoče sestaviti ena, dve, tri. Vzelo nam je kar nekaj časa. Že samo kontejnerje smo raztovarjali od sedme zjutraj do šestih zvečer. Potem je bilo treba vse stvari razviti, saj so bile zaradi varnosti zavite v folijo, in vse to sestaviti. Pomembna je vsaka malenkost, zato je bila montaža zelo zahtevna, delo pa resno in odgovorno,« je v soboto pred generalko pojasnjeval Adam Muzafirovič, ki je za Festival Ljubljana nadziral tehnična dela.


Ekipa Festivala - pomagali so ji tehniki Cankarjevega doma in nekaj najetih, saj Festival nima toliko ljudi, kolikor jih je v svojih zahtevah navedel Bolšoj teater - predstave še ni videla, zato so sceno postavljali skupaj z ruskimi kolegi. Približno petinpetdeset ljudi je delalo in včasih je bilo prav zabavno. Pri sporazumevanju so jim sicer pomagale tri prevajalke, spet natančno toliko, kolikor so jih zahtevali Rusi, vendar je gledališki jezik tako specifičen, da so bile včasih v zagati. »Oni bi radi neke noge,« je vsa zmedena povedala prevajalka. Je prevedla pravilno? »Ja, seveda je prevedla pravilno. Tem ozkim zavesam, ki visijo ravno navzdol, pravimo noge. Imamo še kup izrazov, ki nam pomenijo eno, navadni ljudje pa razumejo nekaj povsem drugega,« se je smejal Adam Muzafirovič.

Težav s sporazumevanjem pa ni imela Vesna Ovčak, ko je decembra lani, potem ko je bil naposled sklenjen dogovor o gostovanju in so bili določeni datumi predstav, začela z delom. Priprave so tekle brez težav, razen tega, da so v hotelu Lev, v katerem bi morala biti nameščena vsa ekipa Bolšoj teatra, ki skupaj šteje 223 ljudi, začeli prenavljati sobe in so morali del tehnične ekipe preseliti v hotel Union. »Ne, niso naporni gostje, prav nič zvezdniški. Sicer pa smo se že prej dogovorili o sobah za soliste, tako da doslej nismo imeli niti ene pritožbe.« Organizatorji so lahko nadzirali vse, razen vremena. In tako so morali gostje v soboto, ko je nad Ljubljano besnela nevihta, pristati v Zagrebu. Manjši tehnični problem.

»Vsak polet z letalom je za glas zelo naporen. Zrak je presuh, klimatske naprave so za nas nevarne. To pač vsak preživi po svoje,« je skomignila z rameni solistka Irina Rubcova, ki intepretira Larino. Zaradi letov nima gostovanj nič manj rada. Spoznati novo mesto, novo gledališče in novo občinstvo je vsakič znova navdušujoče. In povsod se razdaja enako. »Ko pojem, se v celoti predam, ne glede na to, ali pojem v Rusiji ali na zahodu,« je dejala, četudi je rusko občinstvo veliko bolj kritično od evropskega. Zanje je Puškinov roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pripoveduje zgodbo o vsega naveličanem bogatem plemiču Onjeginu in romantično zasanjani mladi Tatjani, ki se zaljubi vanj, a on njeno ljubezen zavrne, potem pa jima življenje napiše povsem svojo zgodbo, obvezno šolsko berilo. Ljudje, ki si v Rusiji ogledajo opero, ki jo je uglasbil Peter Iljič Čajkovski, znajo besedilo na pamet. »Otrok si že zelo zgodaj ustvari svojo sliko o Tatjani ali Onjeginu, zato je povsem razumljivo, da je odnos Rusov do predstav, ki so modernejše, zelo kritičen. Vzgojeni smo, da mora biti vse po starem, da je treba spoštovati tradicijo,« je dejala pevka in seveda govorila o kritikah občinstva, ki jih je postavitev režiserja Dmitrija Černjakova doživela doma, potem ko je bila premierno uprizorjena leta 2006.

»Predstava je moderna, pravzaprav ultramoderna. In to je za naše konservativce preveč. Do nje imajo prav odpor, vendar kljub temu v Rusiji zanjo vlada enako zanimanje kot v Evropi. Razlika je le ta, da so v Evropi nad njo bolj navdušeni, ker so bolj odprti in pripravljeni gledati na zgodbo tudi iz drugačnega zornega kota,« je dejala direktorica opernega ansambla Makvala Kasrašvili. Zanjo je ta produkcija izjemno pomembna, ker je »moderna predstavitev modernih ljudi«. »Je zelo psihološka predstava. Odnosi med ljudmi so prikazani nadvse tenkočutno, prinaša nove odgovore. Lahko rečem, da to sploh ni operna produkcija, temveč prava drama. In ko jo gledamo, glasbo začutimo še močneje, ob igri postane še bolj ekspresivna in močnejša.« Sama je kariero začela leta 1979 kot Tatjana, danes v operi nastopa kot njena mati. »Če ne bi vedela, kakšna bo ta nova produkcija, vloge nikoli ne bi pela. Vendar sta zame kot igralko gibanje in izražanje čustev zelo pomembni,« je pevka navdušena nad svojim likom, ki je v tradicionalni postavitvi veliko manj izrazit kot v moderni.

V njej je maska tako naravna, da nekatere zvezde, tako kot Irina Rubcova, sploh ne obiščejo maskerke. »V bistvu je bolj podobna filmski maski. Naličeni moramo biti v starinskem stilu, nič močnih in živih barv, vse v rjavih in bež odtenkih.« Zato lahko delo opravi kar sama. V svoji vlogi uživa, tako kot drugi pevci, ki, medtem ko niso na odru, posedajo za njim, klepetajo ali pa na enem od dveh zaslonov spremljajo dogajanje na odru in čakajo, kdaj bodo spet prišli na vrsto. Medtem se otroci, ki so del ansambla, živahno podijo naokoli. Med generalko je bilo posedanja veliko. Dirigent Aleksander Vedernikov jo je s ploskanjem večkrat ustavil in takrat so ugasili tudi projektor, iz katerega na platno nad odrom projicirajo besedilo opere v slovenskem in angleškem jeziku. »V Parizu, Tokiu in Milanu je predstava navdušila tako kritike kot občinstvo. Upam, da bo enako tudi v Ljubljani,« se je v nedeljo zvečer nasmehnila Makvala Kasrašvili, ki na generalki sicer ni sodelovala, vendar jo je iz parterja budno spremljala.