Sodobna (glasbena) umetniška snovanja z Japonske

Ljubljana - Redko se pri nas zgodi, da lahko v enem dnevu prisostvujemo kar dvema sodobnima umetniškima snovanjema z Japonske. Pričujoča nastopa sta, navkljub povsem različnemu videzu, v lastnem izraznem jedru bolj sorodna kot bi pričakovali, predvsem na ravni tipičnega odnosa japonskih ustvarjalcev do tehnologije, ekstremnih tolmačenj zahodne in lastne pop kulture in prevračanja kodeksov korporativne logike. Oboji, tako zasedba Maywa Denki, kot izvorno kitarist (vodja priznanih zasedb YBO2 in Zeni Geva), tokrat elektronik KK Null namreč, vsak na svoj način pervertirajo določene ustaljene vzorce, prvi na ravni humorja, drugi pa na ravni intenzivne, zgoščene in hrupne zvočne izkušnje.


Pred nami razgrne in dobesedno razstavi podaljšane ude sodobne japonske družbe, njeno fascinacijo nad robotiko in mehaniko s serijo samo izumljenih mehaničnih glasbil, igrač in napravic, ki jih vpnejo v všečno, humorno, celo samo ironično odrsko izkušnjo. Ta niha med prodajno prezentacijo in samooglaševanjem, norčevanjem iz korporativnih kodeksov (ki se zrcali v skrajni pripadnosti znamkam in firmam), do poosebljanja tipične japonske pop kulture na ravni nastopa in glasbe (japonska televizija in osladna pop glasba, poimenovana kar J-pop). Navkljub dejstvu, da se Maywa Denki kitijo tudi z nagrado z Ars Electronice, dobili so jo l. 2003, pa je golo dejstvo, da je njihov nastop na ravni glasbe zgolj in samo všečni, zabaven mini spektakel, ki svojo izrazno moč v kontekstu umetnosti izpoveduje zgolj skozi element perverzije.

Slednja tiči v sami zasnovi celotnega nastopa, ki deluje kot že prej omenjena prodajna manifestacija (spomnite se posiljevanj s Tupperwareom in podobno prodajno šaro), kot ironizirana prezentacija izdelkov. Perverzija pa leži v tem, da pravzaprav ironije ni, da se ta izniči v golem dejstvu, da ravno gre za prezentacijo in prodajo izdelkov!

Globjo in radikalizirano zvočno izkušnjo je posredoval japonski ustvarjalec, ki nas je popeljal v vrtinec razdrobljenih
ritmov, raztrganih zvočnih zank in semplov,podtalnih hrumečih pulzov, rezkih zvokov, hreščečih šumov in distorzij in predirljivega glasu na meji med zvočnimi izkušnjami industrial glasbe, sodobnih elektronskih zvočnih praks in tradicije japonske žanrske branže noise-a, ki jo Null soustvarja že od osemdesetih dalje in je eden od najbolj zaslužnih za
njej vnos na zahod v devetdesetih (ob ostalih glasnikih, kot so Merzbow, Aube in drugih). Njej izvorni krik v stilu futuristov po predrugačenju glasbe, celo po anti glasbi se je sprevrgel v samosvojo radikalno zvočno estetiko, ki jo je v obliki pregnetene, z zvoki zasičene, goste in skrajno ekspresivne zvočne gmote prežemajočih se zvokov (ki svojstveno odstira element zasičenosti z informacijami na Japonskem) podal tudi KK Null v svojem tridelnem nastopu. V njem je intenzivnost rahlo upadla le v sredinskem delu, večinoma pa se je spretno gibal na ostrem robu med agresivnostjo in bolj blagim in skrbnim členjenjem zvočne materije.