Tiskane izdaje
Philippe Starck je po mnenju številnih avtoritet revolucionarno spremenil svet, v katerem živimo. Vsakič v absolutnem sozvočju s časom, v katerem so nastajali. Zdaj ni več časa, pravi. Zato je začel odgovarjati klicu ekologije, klicu demokratičnega dizajna, kot pravi.
V Slovenijo je prišel, da bi skupaj z Janezom Škrabcem, direktorjem podjetja Riko, nadaljeval oziroma začel novo zgodbo, zgodbo, ki bo po njegovem spreminjala svet - zgodbo, s katero bo nadaljeval svoj moto demokratičnega ekodizajna. Na terasi Sunny studia so se v ponedeljek točno opoldne zbirali gospodarstveniki, arhitekti, umetniki, fotografi, novinarji, da bi bili priča podpisu pogodbe o sodelovanju pod blagovno znamko Starck with Riko. V lahko rečemo zgodovinskem trenutku, ki bo Slovenijo postavil na zemljevid do okolja prijaznega demokratičnega oblikovanja.
Prišel je v spremstvu svoje žene Jasmine Starck, ki skrbi za njegove stike z javnostjo. (Kot se je očarljivo pohvalil, je za njeno lepoto kriva tudi četrtina slovenske in četrtina hrvaške krvi, ki jo ima po materi.) Po nastopu pianista Bojana Goriška, ki je začel s Philippom Glassom in končal z Ericom Satiejem, je Starck skočil pokonci in vidno ganjen navdušeno ploskal. »Veste, desna polovica mojih možganov se deli na ljubezen in dizajn, druga polovica je samo za glasbo,« je rekel. »V naslednjem življenju bi bil rad pianist, skladatelj.«
Olala ... bjutiful! je zapel v angleščini s šarmantnim francoskim naglasom, ko smo z vrveče terase vstopili v mehko oblikovane prostore znotraj Sunny studia, kjer naj bi potekal pogovor. Ogledala, sadje, šampanjec in zastrta svetloba. Idealne okoliščine, le da je bilo namesto predvidenih 45 minut na voljo dvajset, kot je z elegantnim nasmeškom rekla Jasmine Starck. Zaprosila je fotografa, ali se za čas pogovora lahko umakne, preverila moja dva diktafona (za vsak primer) in dala znak za začetek.
O Starcku lahko najdemo skoraj vse, preberemo skoraj vse - in vendar ga je popolnoma drugače doživeti v živo. Je nenavadna, kontroverzna mešanica med genijem in šaljivcem, med raziskovalcem in uživačem, med inovatorjem in navihanim otrokom.
»Sram me je, da sem bil oblikovalec materialnega. Vse, kar sem ustvaril, je absolutno nekoristno.« Vaše izjave o dizajnu za Die Zeit še vedno, po letu dni, sprožajo polemike v oblikovalskem svetu in širše.
Ni bilo ravno tako. Sami ste v medijih in veste, kako hitro se stvari iztrgajo iz konteksta in interpretirajo popolnoma drugače.
V resnici sem hotel reči, da se mora vsak projekt, vsak dizajn globoko ujemati s potrebo časa. In pred dvajsetimi leti je bilo oblikovanje lahko prijetno in lepo. Lahko smo razpravljali o lepoti svetilke, toda danes je toliko drugih nujnih izzivov: klic ekonomije, klic ekologije ... In dizajn ni več prednostna stvar. Sploh ne elitistični dizajn. Zato sem rekel, da ga čutim kot nepotrebnega, neuporabnega. In zato danes poskušam poiskati nove možnosti, zato delam projekt z Rikom, s katerim bomo uresničili idejo demokratične arhitekture.
Zato ker, ponavljam, prioriteta ni lepa svetilka, prioriteta je - omogočiti ljudem streho nad glavo. In še enkrat: ne pravim, da sem delal neuporabne stvari ali da oblikovanja ne potrebujemo več, pravim samo, da se moramo danes boriti na drugih frontah. In če se bomo borili dobro, bomo v petnajstih letih spet prišli do točke, ko bomo lahko oblikovali in razpravljali o lepoti te svetilke. (Pokaže na svetilko poleg naslonjača.)
V vaših intervjujih se kaže poseben odnos do lepote. Ne verjamete v izjavo Dostojevskega, da lepota lahko reši svet?
Lepota ne obstaja.
Ne?
Ne. Lepota ne obstaja. Lepota je nekakšno ime za ljudi, ki ... ne vedo.
Lahko govorimo o prijaznosti in inteligenci. In če je nekaj prijazno in inteligentno hkrati, je morda, ampak morda, lahko celo lepo. Toda sam imam raje izraz »dobro« kot lepo. Če je nekaj samo lepo, ni dovolj brezčasno. Danes rečemo »črno je lepo«. V šestih mesecih bo lepo postalo zeleno. Potem bo lepo rožnato. Lepota je preveč odvisna od marketinga, od oglaševanja. Sam raje govorim o »dobrem izdelku«. Ki je dober za »nas«, kar pomeni, da je dober za naše življenje ... Produkt, ki si zasluži, da obstaja. Zato zame lepota ni dovolj. Ker ni brezčasna.
Trajnost je eden najbolj ključnih dejavnikov modernosti. V petdesetih in šestdesetih smo živeli v kleenex družbi - »po uporabi zavrzi«. Niti pomislili nismo na trajanje, to je bilo dolgočasno. Nismo razmišljali o dediščini, o tem, kam gremo ... Zdaj so ta vprašanja postala nuja. Danes je vitalnega pomena, da boš kupil zase nekaj, kar bo tudi za tvojega sina in za vnuka, nekaj, kar se prenaša iz generacije v generacijo.
(Vmes Jasmine postavi na mizo pripravljen prigrizek in sadje in vsem trem natoči šampanjec. Starck dvigne kozarec. For love! Nazdravi skupaj z ženo. For love. - And music! - Ja, glasba, seveda. Fan-ta-stičen. Kako mu je ime? - Bojan Gorišek. - To je bilo neverjetno! In da isti pianist igra Glassa in Satieja. Res je dober. Posebej za Satieja. Neverjetno!)
Kako prenašate, da vsaka vaša izjava sproži polemike, na vaše besede se obešajo kot na stavke preroka, guruja in jih tisočkrat citirajo ...
Me sprašujete o učinku? Nič. Ni učinka. Briga me, kaj to pomeni, ker moja družina ne živi tako. (se spogledata) Ne živimo z ogledalom. Ne živimo v »koktajl mestu«, ne hodimo na fancy zabave, večerje ... Živimo odmaknjeno od vsega, zelo samotno. Delam nonstop. Sanjam nonstop. Čeprav me v Franciji nekateri morda sprejemajo kot nekakšno zvezdo ... Nimam nič ne z zvezdami ne s tem sistemom.
Razen da zanje tudi oblikujete.
Nikakor ne! Vse življenje se trudim za to, da imajo moji kosi čim nižjo ceno, da so dostopni čim več ljudem. Ustvarjam za skromne ljudi, ne za zvezde, lepo prosim.
In vendar se radi obesimo na vaše letalo, na motorje, sploh na luksuzno ekskluzivno jahto za ruskega milijarderja, v obliki podmornice ...
Ena. Ena. (dvigne prst) Ena sama jahta. In milijon ...
... stolov Louis Ghost ...
Mislim, da so ta razmerja jasna, ne? Ko vidite moj izdelek, ga imajo lahko milijoni ... Zelo malo je luksuznih, dragih stvari.
Kot prvo ime »brandinga«, kakšno je vaše mnenje o »selfbrandingu«, kot sta recimo myspace, facebook?
Čudno, ampak nisem preveč zaskrbljen zaradi teh stvari. Sem sicer človek, ki si želi ohraniti človeški kontakt. Ker - najprej obstaja to. Dotik. (se dotakne svoje dlani) Žal mi je, da moram reči nekaj, kar bo morda zvenelo banalno: vsak človeški izum ima slabo in dobro plat.
To pomeni, da s facebookom ali twitterjem dajemo možnost osamljenim, možnost za stik, za preživetje, in hkrati jim damo možnost za vse najslabše, za najbolj ogabno pornografijo in izgubo človeškega stika.
Zame ne obstaja noben človeški izum, ki bi bil izključno slab. Vedno je stvar v tem, kaj naredimo z njim. Atom je najbolj čudovit izum človeške inteligence in atom bo rešil svet, toda hkrati smo ustvarili atomsko bombo, ki lahko uniči človeštvo. In spet ne moremo reči, kaj je slabo in kaj dobro. Je samo tisto, kar naredimo z njim.
Je res, da sploh ne uporabljate računalnika?
Seveda. Ne samo da ga ne uporabljam, sploh ga nimam. Nimam ne računalnika ne telefona.
Kaj je potem tole? (namignem na blackberryja na mizi)
To je telefon moje žene. Za tisto, kar počnem ... torej za to, da sem lahko malo sam, da ustvarjam, sanjam, si izmišljujem, razmišljam o tem, kakšno bi bilo dobro življenje in kam gremo ... za to ne potrebujem računalnika. Za to potrebujem svoje možgane.
In tale prtiček ...
... in svinčnik, da. (nasmešek) Ne bi verjeli, kaj vse je nastalo na takšnih koščkih papirja ...
Menda tudi ideja za vaš kultni ožemalnik limon Juicy Salif ...
Vidite, saj že veste. (nasmešek) Hočem reči: danes sem hitrejši in boljši kot računalnik, ki jih lahko kupiš na trgu. Zakaj bi izgubljal čas, da bi uporabljal računalnik? Zakaj bi upošteval pravila računalnika, če sem jaz hitrejši in predvsem bolj svoboden?
Več v Sobotni prilogi Dela
