V utopičnem ritmu Medane

Medana prve dneve plava v soncu poznega poletja. Na dvorišču domačije Klinec, ki gosti večino dogodkov, plapolajo raznobarvni trakovi s pesniškimi verzi, obešenimi na drevesne veje.

Objavljeno
28. avgust 2009 20.46
Ivana Novak
Ivana Novak
Medana prve dneve plava v soncu poznega poletja. Na dvorišču domačije Klinec, ki gosti večino dogodkov, plapolajo raznobarvni trakovi s pesniškimi verzi, obešenimi na drevesne veje - prostorska instalacija je delo Jane Kuharič. Ko zapiha primorski veter, se stihi tridesetih pesnikov zaletavajo drug v drugega. Njihovi trki dajajo ritem Medani. Obiskovalce pesniškega festivala čakajo raznovrstna branja pesmi, ki se bodo prav tako zaletavale druga v drugo, se prepletale ter na koncu zlile v kozarcu vrhunskih vin iz Goriških brd.

Otvoritvena branja na prvi večer si med seboj ne bi mogla biti bolj različna. Fabiano Alborghetti je s čutno interpretacijo in gestami predano prikazoval, kaj se dogaja v besedah. Pripovedoval je o vrstah nesrečnega otroštva in oblikah sodobnih razmerij med starši in otrokom. Poslušali smo o otroku, ki mu zaradi neugodnosti, ki jih praznovanje prinese staršem, niso priredili rojstnodnevne zabave. Potem o očetu, ki želi svojemu sinu pokazati »pravo« smer k možatosti: »Ne razumem tvoje izbire je spraševal polglasno / da hočeš kar je nepremično pa je vsega drugega še tu: / poglej na primer veliko vrtavko ali ladjo smrti / to so prave stvari ne pa konjsko spakovanje / ne ta babja muzika / marveč srh nad praznino.« Ukrajinski pesnik Ilya Kaminsky je občinstvo navdušil s skorajda preroško in ekstatično intepretacijo svoje poezije. Njegova domala pridigarska intonacija se je dobro ujela s temo vojne. Eno od pesmi je končal tako: »V šestem mesecu / katastrofalne vladavine v hiši denarja / na ulici denarja v mestu denarja v deželi denarja, / v naši veliki deželi denarja, smo (oprostite nam) / med vojno živeli srečno.« Omeniti velja še stoično in tudi hudomušno poezijo najmlajše pesnice letošnjega festivala, Švedinje Linn Hansén: »Jug Švedske počasi razpada na koščke. Vi ste pogovor številka / sedemintrideset, ne skrbite. Odgovorili vam bomo takoj, ko / bo mogoče.«

Medanin utrip je bilo začutiti predvsem po branjih, ko so se pesnice, pesniki in drugi ljubitelji poezije zbrali na spodnjem dvorišču domačije Klinec. Točili so vrhunska lokalna vina in zdelo se je, da se tu zares dogaja poezija, četudi le v pogovorih, šalah in refleksijah dnevnega dogajanja. Če ste prisotne povprašali po tem, kako se v Medani počutijo, so vsi po vrsti odgovorili, da je prvi večer šele začetek. Morda bodo v Goriških brdih našli navdih, saj je, kot pravi nemški pesnik Matthias Göritz, ki je svojo poezijo z medanskim občinstvom delil včeraj zvečer, čudovita in odprta primorska pokrajina v številnih pogledih idealna tudi za pisanje poezije.

Utopija in poezija

Letošnji dnevi poezije in vina so z razstavo Pristanišče ljubezni (Il porto dell'amore/Seaport of love) Janeza Janše in okroglo mizo misli obiskovalcev osredotočili na utopične projekte. Razstava    rekonstruira utopično državno tvorbo iz leta 1918, o čemer smo v Delu že pisali. Takrat je italijanski pesnik, esejist in politični voditelj Gabriele D'Annunzio menda za dobro leto na Reki združil umetniško utopijo in politično tvorbo. Privlačni elementi razstave in reške države se zgostijo predvsem v ustavi, ki spominja na manifest. V misli obiskovalca prikličejo idealno vizijo človeškega dela, »fatica senza fatica« ali napor brez napora. Ker ideja o užitku ob delu sega v starogrško in starokitajsko filozofijo, je umetnik prepričan, da je nocija skupna vsem družbam. Čeprav naj bi matrica mesta stala v notranjem prostoru, obkrožena z drugimi elementi razstave, jo zaradi njenih prostorskih dimenzij pustijo zunaj, pod milim nebom. Kot bi kakšna skrivnostna sila simbolično poskušala povedati, da utopija nikoli ne obstaja tam, kjer smo mi. Konstruira se šele v svoji nezmožnosti in anticipaciji, upanju, je vedno za nami ali pa pred nami.

V tem duhu o možnostih utopije so govorili na okrogli mizi prihodnji dan. Sogovorniki okrogle mize Mojca Kumerdej, Aleš Erjavec in Gorazd Kocijančič so postavili reško državno tvorbo v drugačno perspektivo: njihovo mnenje je bilo, da reška država ni bila utopija. Za začetek je kot take ni poimenoval niti njen voditelj. Pristanišče ljubezni so videli kot estetski projekt, ki je v svojem času pred skoraj stotimi leti združil umetniške in politične cilje. Do te združitve pa je treba ubrati zelo previden pristop. Gorazd Kocijančič je opozoril na nevarnost estetske utopije in njene politične uresničitve, ki vedno izključuje drugost. Drugače je z umetniškimi utopijami, ki drugih ne izključujejo in poleg tega povezujejo različne sfere družbenega življenja, pri čemer je Mojca Kumerdej posebej opozorila na ruskega futurista Velimirja Hlebnikova, Marka Peljhana in »vesoljski« projekt Dragana Živadinova.

Proti statusu quo

Vprašanje je, kakšno vrsto utopije si lahko zamišljamo danes. Utopija je starogrška sestavljenka, ki ima v prevodu najmanj dva pomena - sestavljenka ou in topos pomeni ne-prostor, medtem ko je v rabi tudi sestavljenka eu in topos, kar se v prevodu glasi dober prostor. Etimologija kaže na to, da je utopija koncept, ki se v svojem bistvu zoperstavlja aktualnemu stanju v oblikah statusa quo ali tradicije. »Največja subverzija pa ni opozicija, temveč sprememba,« je povedala Mojca Kumerdej. Predlagala je, da ne premišljujemo le v okvirih golega nasprotovanja sistemu, temveč lahko sodobno možnost subverzivnosti vidimo šele v načinu spremembe družbe, v načrtu, dobrem predlogu. Ker je prepričana, da množične utopije ne obstajajo, predvsem zaradi neizbežne hierarhije, vidi potencial družbene spremembe v manjših kolektivih, ki so znani po mrežnem principu delovanja članstva. Ko je to povedala, se je iz občinstva zaslišal klic, ki je hudomušno razglasil Facebook za sodobno utopijo.

Nekoliko nostalgičnega po utopiji pa človeka pusti tudi sama Medana. Pesniki, umetniki in ljubitelji poezije se zberejo na enem najlepših delov Slovenije, si izmenjujejo pesniške verze in pijejo vrhunsko vino. Medana je najbrž res idealno mesto za pogovore o utopijah.