Tiskane izdaje
Po lestvici filmskih kritikov, posebej italijanskih in neitalijanskih, ki jo objavlja festivalska izdaje revije Variety, imajo največ »pik« naslednji trije filmi: Life During Wartime (Življenje v času vojne), Lourdes in Lebanon. Prvi je bil na sporedu čisto na začetku festivala (podpisani ga žal nisem videl), posnel pa ga je mlajši ameriški režiser Todd Solondz; kolikor se da razbrati iz kataloga, je čas vojne bolj metafora za močno različne »ujetnike ljubezni«, ki jih avtor predstavlja na emocionalno poudarjen način. Do neke mere je tako visoko uvrstitev mogoče pripisati dejstvu, da so imeli ocenjevalci pred sabo šele drugi film festivala (prva je bil seveda Tarnatorejeva Baarìa, ki se je znašla med najniže ocenjenimi). O filmu, ki govori o »čudežu« v Lurdu, posnela pa ga je Jessica Hausner, smo poročali; mnogi so ga takoj prepoznali za najboljši film festivala. Nekaj takega se je zgodilo tudi z izraelskim filmom Libanon bivšega tankista Samuela Maoza; njegova slika vojne je res med najbolj izvirnimi (in prizadevajočimi), kar smo jih kdajkoli videli. Precej visoko je uvrščen tudi Mooreov film Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, Beli material Claire Denis in komedija Fatiha Akina, o kateri smo poročali včeraj.
Seveda pa lestvica kritikov z odločitvami žirije nima bistvene zveze, je le zasilna orientacija, kaj je bilo na festivalu dobro. In dobra sta bila tudi zadnja dva, pravzaprav trije filmi. Trije zato, ker se je na programu znašel še en »film presenečenja« (ni povsem jasno, kakšne igrice se gre direktor Marco Müller, toda dejstvo je, da je to še en tekmovalni film), in to ne katerikoli. Njegov avtor je Filipinec Brillante Mendoza, ki je letos v Cannesu dobil za film Kurba zlato palmo za režijo. Tudi film Lola (Babica) je izvrsten. Pripoveduje o dveh babicah iz Manile, ki sta se spoznali, ker je vnuk od ene ubil vnuka od druge, in to zaradi mobilnega telefona. Smo v svetu pretresljive revščine; ena babica poskrbi za pogreb svojega vnuka, druga ima svojega v zaporu, obe pa si pomagata.
Druga dva filma prihajata iz bogatega sveta in sta primer skrajno sofisticirane kinematografije. Belgijec Jaco van Dormeal je posnel fabulativno in tehnološko bogato parabolo o življenju (kaj bi bilo, če bi lahko izživeli neuresničene možnosti, ki nam jih je ponudilo življenje), vredno 37 milijonov evrov. Mr. Nobody je res paša tudi za likovno zahtevne oči, toda modrejši celo za tako velik denar ne bomo. Američan Tom Ford pa je festival zaključil s svojim prvencem A Single Man (Samski moški). Deset let je bil kreativni direktor pri Gucciju, in to se vizualizaciji zgodbe o gejevskem profesorju literature (Colin Firth) tudi pozna. Zgodnja šestdeseta leta so namreč zdizajnirana enako perfektno kot manire gejevskega intelektualca.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
