Tiskane izdaje
Uradna žirija, ki jo je letos vodil Ang Lee, je torej nagradila filma z očitno politično konotacijo. Tudi sicer je bil festival precej politično obarvan, če zraven prištejemo še dokumentarni film Michaela Moora o ameriški ljubezni do kapitalizma (pričakovano ni dobil nobene nagrade), nenadni »obisk« Huga Chaveza, prišel si je pogledat road dokumentarni film, ki ga je o njem posnel Oliver Stone, pa štrene, ki sta jih v prvih dneh mešala Berlusconi in Musollinijeva vnukinja Alessandra ... Vendar je treba reči, da nagradi nista politično izsiljeni, prva še manj kot druga, oba prvonagrajena filma sta tudi umetniška dosežka. Res pa je, da je popolnoma izvisel eden najboljših filmov festivala, delo Avstrijke Jessice Hausner o »čudežu« v Lurdu (Lourdes). Včasih je nagrad preveč, drugič premalo; letos je bilo dobrih filmov dovolj.
Libanon je resnično eden najizvirnejših filmov o vojni - in proti vojni -, kar smo jih kdaj videli. Vse dogajanje je en sam interier - notranjost tanka! Zunanjosti vidimo le toliko, kolikor prihaja v tank v podobi nadrejenega oficirja, mrkega in ukazovalnega, ali pa toliko, kolikor se kamera prisloni k optični napravi, skozi katero gledajo tankisti. To so štirje dvajsetletni fantje, ki so 24 ur prvega dne invazije na Libanon (vojna leta 1982) preživeli v tem klavstrofobičnem položaju, izročeni pošastnemu grmenju stroja in eksplozij, zlasti pa smrtnemu strahu. Zlo, ki ga povzročajo s svojim silnim oklepnikom, je »samo« mehanska posledica groze in tesnobe, ki ju sami prenašajo. Tako deluje (izraelski) vojaški sistem in ni si težko predstavljati, da ni bilo v nedavnem napadu na Gazo nič drugače. Maoz, ki je film posnel po svoji neposredni tankovski izkušnji iz omenjene vojne, je po prevzemu nagrade za izraelsko televizijo dejal, da upa, da bodo po tem filmu »ljudje razumeli našo deželo bolje, bolje razumeli našo družbo in njeno kompleksnost«. Razumeli smo zlasti to, kaj pomeni sejati smrt in biti zraven smrtno prestrašen.
Film Shirin Neshat je postavljen v iransko leto 1953, ko so Američani zaradi naftnih interesov ustavili živahno nacionalno gibanje in ustoličili šaha (zaradi česar je pozneje prišlo do Homeinijeve revolucije, danes pa jo nadaljuje Ahmadinedžad). To je bil čas, ko so se v Iranu odpirala različna družbena vprašanja, med njimi o pravicah žensk v islamu. V liberalnejših krogih se je začelo njihovo osvobajanje in film prikazuje podeželsko zatočišče štirih upornih žensk iz različnih slojev. Ko je avtorica prevzemala nagrado, je dejala: »Sprejela sem tveganje, da spregovorim o pogumu.« Seveda vemo, kaj je mislila.
Morda tudi zato, da bi slika sveta ne bila tako temna, je žirija svojo posebno nagrado, tretjo po pomembnosti, podelila komediji Fatiha Akina Soul Kitchen. Takšno je namreč ime zanikrne restavracije na robu Hamburga, ki jo vodita dva brata, po rodu Grka. Filmu se bomo gotovo lahko kmalu smejali tudi pri nas. Za najboljšo igralko je obveljala Rusinja Ksenija Rappoport, ki je odigrala glavno vlogo (na pol Slovenke iz Ljubljane) v italijanskem filmu Giuseppea Capotondija Dvojna ura (La doppia ora), za najboljšega igralca pa Colin Firth, ki je v filmu Američana Toma Forda Samski moški (A Single Man) odigral vlogo navzven in navznoter zdizajniranega gejevskega intelektualca.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
