Tiskane izdaje
Ljubljana - Hoja je obotavljajoča, čeprav roka počiva v vodničini. Človek, ki vse svoje življenje daje prednost vidu kot poglavitnemu čutu pri prostorski orientaciji, vendarle dobro premisli, preden – zavezanih oči – naredi naslednji korak. Tudi po nekaj minutah sprehajanja v prostovoljni slepoti so čuti, ki naj bi nadomestili vid, le za silo prebujeni in prstne blazinice krmežljavo zaokrožijo po plastovitem, na otip neznanem, a prijetno toplem materialu. Gre za eno od fotografij Yanna Arthusa-Bertranda v sklopu cikla Zemlja, pogled z neba, ki je pod naslovom Dotakni se in poglej do 30. junija na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani. Za »prevod« iz vidnega v tipni jezik je poskrbel Alain Mikli, bolj znan kot izdelovalec in oblikovalec pripomočkov za slabovidne – okvirjev za očala. Dvodimenzionalne posnetke je prestavil v plošče iz celuloznega acetata, iz katerih se dviguje relief pokrajine, rastlin, živali, človeških bivališč …
»Najprej naredimo bežen prelet s celo roko, da zaznamo površino kot hrapavo ali gladko, hladno ali toplo. Nato se s prsti pritipljemo do podrobnosti,« je Sonja Pungartnik, profesorica defektologije in že od rojstva slepa, na včerajšnji tiskovni konferenci ob odprtju razstave Dotakni se in poglej razlagala, kako si slepi ogledujejo te fotografije. »Tipna slika je sestavljenka, ki nastaja počasi, medtem ko videči v enem hipu s pogledom zaobjame ves posnetek,« je eno od razlik med načinom dojemanja zunanjega sveta pri slepih in videčih izpostavila Pungartnikova, tudi članica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. A naj vas to nikar ne odvrne, da v pogovoru s slepimi ne bi uporabljali besed, kot so videti, gledati, je opozorila, slepi vidimo, četudi skozi prste ali ušesa, zato nas lahko mirno vprašate, ali smo si ogledali ta in ta film ali prebrali to in to knjigo.
Skoraj tri leta za prvo tipno sliko
Zasluge za to, da so fotografije Zemlje iz zraka, kakršne v fotografski objektiv na preletih z letalom in helikopterjem lovi Yann Arthus-Bertrand, vidne tudi slepim, gredo oblikovalcu Philippu Starcku, je povedal Željko Benedičič, prokurist družbe Serapis, s čigar posredovanjem je razstava prišla k nam. Začetek zgodbe sega v leto 2000, ko so bili posnetki Zemljine površine iz ptičje perspektive prvikrat na ogled v pariškem parku Jardin du Luxembourg, pa se je avtor znašel v zadregi, ko ga je nekaj slepih otrok poprosilo, naj jim opiše svoje fotografije. Yanna Arthusa-Bertranda je z Alainom Miklijem seznanil Starck (ki je svoje oblikovalske zamisli vdihnil tudi očalom blagovne znamke Mikli), od prvega srečanja do prve tipne fotografije pa so minila skoraj tri leta. Mikli glede materiala ni pomišljal, izbral je celulozni acetat, iz katerega skoraj tri desetletja izdeluje naočnike. Celulozni acetat je umetni material rastlinskega izvora, ki naj bi po nekaterih navedbah vseboval do 75 odstotkov bombažnih vlaken in bil ekološko razmeroma neoporečen. Alain Mikli, 51-letni podjetnik in oblikovalec očal, je fotografijam dodal tretjo razsežnost z računalniškim programom, ki je preračunal razdalje med objekti na posnetku, je razložil Benedičič, pri tem se je posvetoval tudi s slepimi in slabovidnimi. Sedem odtenkov bele in črne za sedem stopenj bližine in oddaljenosti oziroma globine slepim ne pomenijo kaj prida, zato pa izboljšajo predstavo slabovidnim in odprejo nova obzorja navsezadnje tudi videčim. Slednjim so na razstavi v Mestnem muzeju na ogled tudi izvirni barvni posnetki s kratko razlago – ki je poleg vtisnjena seveda tudi v Braillovi pisavi.
Več o tem preberite v petkovi tiskani izdaji Dela.
