Fotografska razstava Grégoryja Valtona Bežnost

Grégory Valton: Bežnost
Cankarjev dom, Ljubljana
25. 2.-22. 3. 2009

Francoski fotograf Grégory Valton se je s svojo serijo lotil izjemno zahtevne, a hkrati zelo hvalevredne naloge na robu dosega fotografskega medija. Fotografirat se je odpravil pokrajine, kraje in nacistična koncentracijska taborišča, v katerih je potekalo zadnje življenjsko obdobje francoskega pesnika Roberta Desnosa, enega najprodornejših nadrealističnih prvoborcev, med drugo svetovno vojno tudi sodelavca odporniškega gibanja, zaradi česar je bil zaprt in interniran. Kmalu po koncu vojne je, zaradi bolezni in izčrpanosti, umrl v češkem Terezinu. Valton skozi objektiv svojega fotografskega aparata lovi motive, podobne tistim, ki bi jih, v svojem času, lahko videl tam tudi sam Desnos, nekakšen fotografov vodič na tej žalostni poti, hkrati pa je v razstavo, kot se dobro zaveda tudi avtor, zamešanih več vsebinskih plasti: zgodba pesnika, terezinskega geta, fotografova lastna zgodba in še kaj. Ker čisto korektno opraviti takšno rekonstrukcijo je seveda nemogoče, preveč je elementov, preveč posredovanosti, preveč ravni realnosti. Vse, kar je mogoče doseči, je približek, in zdi se, da je avtorju ta uspel, pa še sugestiven je, še posebej, če gledalec pozna pesnikovo zgodbo in poezijo.

Desnos, sproščenemu umetniškemu raziskovanju zavezani, svobodoljubni, prevratniški poet, se je bil v zadnjem obdobju svojega življenja prisiljen soočiti z agresijo triumfirajočega mračnjaštva in z njegovo totalitarno logiko, kar je bilo soočenje, polno simbolike. Bolj nasprotujoča si pola človeškega čutenja, dojemanja sveta, delovanja ... si je kar težko zamisliti in izid takšnega trka je bil predvidljiv. Na kratki rok in na materialni ravni je zmagala logika pesti in škornja, na daljšega je svojo neotipljivo zmago slavil pesnik. Po ogledu razstave sem šel znova brat njegova dela in naletel sem tudi na verz, ki se fotografijam odlično prilega: »Smrt je širila gosto sapo praznine.« Zdi se namreč, da prav takšna sapa veje iz večine razstavljenih stvaritev, na katerih človeška bitja nadomeščajo znaki njihove (minule) prisotnosti. Pri nekaj delih je poudarek na dokumentarnosti (prizori s taboriščno arhitekturo), pri večini pa gre za poglede, ki na različne načine presegajo stvarnost, nakazujejo razpoko med njeno materialno dimenzijo in neotipljivo sfero onstran vsakršnih omejitev. Trda realnost, grobost, se sooča s subtilnostjo, različni svetlobni učinki, razpoke v zidu ... pa kot da nakazujejo možnost začasnega pobega. Prizore iz Terezina zaznamuje žareča svetloba pustega mesta, fantomskega prizorišča, za vedno oskrunjenega okolja nedoumljivih dogajanj. Tudi žalobno lepa narava, fotografirana zvečer, mokra ali v meglicah, zaznamovana s trdimi znaki človekove prisotnosti, se lepo vključuje v s simboliko nabito celoto. Pri zadnjem prizoru, kovinskih vratih z začetnicama RD, pa gre seveda za čisti nadrealizem, za višjo resničnost na delu, njen poklon Robertu Desnosu in njegovemu življenju.