Generator odrske in filmske omike

Ljubljana - Marca je minilo 60 let sklenjenega delovanja Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), ki je ta čas najmanjša od 26 članic Univerze v Ljubljani. Uredbo o ustanovitvi prve visoke gledališke šole v povojni Jugoslaviji – Akademije za igralsko umetnost (AIU) – sta 21. oktobra 1945 podpisala podpredsednik Narodne vlade Slovenije dr. Marijan Brecelj in minister za prosveto dr. Ferdo Kozak. Zadnji je 12. novembra 1945 z odlokom imenoval za prvega rektorja AIU red. prof. inž. Filipa Kumbatoviča (kulturna zgodovina) in ob njem za prve redne profesorje, ki v akademijskem izročilu veljajo za »matičarje«, še: dr. Franceta Koblarja (zgodovina gledališča) ter Ivana Levarja in Marijo Vera (dramska igra).

Prve prostore za delovanje je AIU pridobila v enem od stanovanj v Dukičevem bloku ob današnji Štefanovi ulici in do marca 1946, ko je začela redno delovati, so predavateljski zbor okrepili še redna profesorja Pino Mlakar (ritmična gimnastika in ples) in Josip Vidmar (dramaturgija) ter honorarni sodelavci Slavko Jan (govorna tehnika in govorni zbor), Mira Neffat Danilo (dramska igra) in Janez Cesar (ljudski oder).

Na začetku 65 študentov

Kakor lahko preberemo v zborniku ob petdesetletnici AGRFT (1946–1996), ki ga je pred desetletjem uredil tedanji dekan dr. Andrej Inkret s sodelavci, je bilo v prvi generaciji oddelka za dramsko igro sprejetih 32 slušateljev (med njimi najdemo še danes delujoče, kot so Ivanka Mežan, Branko Miklavc, Janez Albreht, Demeter Bitenc, Dušan Škedl, a tudi že pokojne, kot so Duša Počkaj , Mila Košir Kačič, Stevo Žigon, Maks Bajc, Stane Starešinič, Alenka Svetel, Slavka Glavina, Vika Gril, Leontina Skrbinšek idr.). V prvi generaciji oddelka za ljudski oder, ki je kot prvostopenjski študij trajal le štiri semestre, a bil že poleti 1948 (po dveh prvih in zadnjih diplomah na tem oddelku) odpravljen, je bilo vpisanih 16 slušateljev (med njimi npr. tudi pozneje uveljavljena igralca Janez Rohaček in Nace Simončič). V prvi generaciji je bilo vpisanih tudi še osem študentov dramaturgije (med njimi danes znani Franc Bohanec, Mirko Mahnič, Dušan Moravec, Drago Šega in Balbina Baranović) ter devet študentov režije (med njimi Andrej Hieng, Janez Šenk, France Jamnik, Igor Pretnar, Viktor Molka, Miroslav Brajnik in Anuša Sodnik). Dobro leto po začetku študija, 30. aprila 1947, so se slušatelji 2. in 3. semestra dramske igre pod vodstvom red. prof. Ivana Levarja v ljubljanski Drami že predstavili s prvo javno produkcijo Shakespearove komedije Mnogo hrupa za nič (v rednem programu tega gledališča so nato odigrali 13 ponovitev). V začetku leta 1949 pa se je AIU preselila iz Dukičevega bloka v del nacionaliziranih prostorov frančiškanskega samostana ob današnji Nazorjevi ulici, kjer navkljub nevzdržnim prostorskim razmeram in premnogim spodletelim poskusom razrešitve AGRFT vztrajno izpolnjuje umetniško, vzgojno in raziskovalno poslanstvo vse do današnjih dni. Od konca leta 1975 to počne skupaj s preostalima umetniškima akademijama (glasbeno in likovno) tudi kot članica Univerze v Ljubljani.

Danes 105 študentov in absolventov

AGRFT je tudi ta čas še vedno edina visokošolska ustanova v državi, ki na univerzitetni ravni izobražuje za umetniške poklice v gledališču, filmu, radiu in televiziji. Poleg dekana izr. prof. Aleša Valiča sestavljajo vodstvo še prodekana doc. Janja Korun (raziskovalna in umetniška dejavnost) in izr. prof. Igor Šmid (študijske zadeve) ter predstojniki oddelkov doc. Tomaž Gubenšek (gledališče in radio), izr. prof. Igor Košir (filmska in TV-režija), red. prof. dr. Denis Poniž (dramaturgija) in doc. dr. Barbara Sušec Michieli (center za teatrologijo in filmologijo). Po poslovnem poročilu za lani je bilo konec tega leta od 56 zaposlenih 36 pedagoških delavcev, zunanjih honorarnih sodelavcev pa še sedem. V študijskem letu 2005/6 je veljavno vpisanih 105 študentov in absolventov (med njimi 39 študentov dramske igre in umetniške besede, deset gledališke in radijske režije, 15 filmske in televizijske režije, 20 dramaturgije in 21 absolventov).

Kakor so nam sporočili z referata AGRFT za študijske zadeve, sta študij na prvi stopnji (ljudski oder) do njegove razpustitve končala diplomanta (oba leta 1948). Na drugi stopnji so študij veljavno dokončali 301 diplomant dramske igre in umetniške besede, 81 diplomantov gledališke in radijske režije, 48 diplomantov filmske in televizijske režije ter 91 diplomantov dramaturgije. Na tretji stopnji je specialistične in magistrske nazive doslej doseglo 19 oseb, doktorate znanosti s področja dramaturgije so uspešno ubranili štirje (Andrej Inkret, Goran Schmidt, Sanja Garič Komnenić in Barbara Pušić).

Ko beseda umetnost postane

Ob 60-letnici delovanja AGRFT je pripravila katedra za odrski govor in umetniško besedo (oddelka za gledališče in radio) pod vodstvom dr. Katarine Podbevšek drugi strokovni kolokvij o umetniškem govoru (prvega smo lahko spremljali leta 2000). Ta četrtek med 10. in 17. uro bo po pozdravu dekana in uvodnih pojasnilih predstojnice katedre spregovorilo (v štirih vsebinskih in časovnih sklopih) kar 19 udeležencev z različnih področij umetniškega in praktičnega oživljanja ter teoretskega raziskovanja umetniškega govora. V prvem vsebinskem sklopu bodo tako spregovorili dr. Jože Faganel (Razvoj pedagoških nazorov o igralčevem govoru), dr. Barbara Sušec Michieli (Patetično, patološko, naravno …), dr. Denis Poniž (Med glasovi in tišino, med besedami in molkom), Saša Pavček (Izgovorjena beseda) in Kristijan Muck (Onkraj besed), v nadaljnjih treh pa še Tatjana Stanič (V primežu norme), Srečko Fišer (Substandardna govorica: življenje, papir, oder), Nevenka Verstovšek (Lektor v operi – med Scilo in Karibdo), Maja Cerar in Martin Vrtačnik (Ko bom velik, bom gledališki lektor), Ivo Verovnik (Akustika glasu in govora), Alida Bevk (Beseda v govoru, beseda v petju), Branko Jordan (Smer Babilon), Darja Reichman (Oblikovanje vsakdanjega govora na odru), Anja Štefan (Pripovedovanje kot jezikovno iskanje), Valerija Fišer (Zvočnice ali Knjige lahko tudi poslušamo), Edi Majaron (Ali lutka govori?), Aleš Jan (Beseda izrečena ne vrne se nobena), Igor Maksim Košir (Televizijski jezik in jezik televizije) in dr. Igor Koršič (Nekaj o umetnosti neumetniškega govora v filmu).