Geneza ruske oligarhije

Tovor 200 (naslov je uradna koda za vojaka v krsti, ki se iz afganistanske fronte vrača domov) je grafičen prikaz »vesele ruske zime '84« in premore vse elemente kontroverznega umetniškega dela.

Objavljeno
06. november 2009 10.30
Simon Popek
Simon Popek
Tovor 200
Gruz 200
Rusija, 2007, 89 min.
režija Aleksej Balabaov

Če so Američani lahko nemoteno snemali denimo kritične filme o vpletenosti svoje vojske v Vietnamu, potem sovjetski režiserji po pričakovanjih niso mogli spregovoriti o lastni kalvariji v Afganistanu in sočasnem propadanju sistema. četrt stoletna distanca ter maloštevilni filmi, ki bi si upali vsaj popraskati po površini problematike, so v Alekseju Balabanovu, enemu najbolj nacionalističnih ruskih režiserjev sedanjosti, kot kaže nagrmadili veliko gneva. Tovor 200, režiserjev predzadnji film, je divji, anarhični, šokantni primerek politično nekorektne filmarije. Režiserjeva poanta je jasna: Sovjetska zveza je bila tik pred razpadom velik kupleraj.

Tovor 200 po letih iskanja in spogledovanja s tretjerazrednimi kriminalkami in novodobno rusko komercialo znova kaže Balabanovov pravi obraz, interes za skrajni naturalizem, averzijo do idiličnih predstav domovine, preskok na njeno neolepšano kritiko, v tem primeru stanja stvari v Sovjetski zvezi leta 1984, obdobje pred perestrojko in čas vse bolj krvavega sovjetskega konflikta v Afganistanu, ko se je zdelo, da se je večini ljudi v razpadajočem komunističnem imperiju zmešalo.

Nekje med ruralnim predelom in propadlimi ter napol zapuščenimi industrijskimi konglomerati se v hiši žganjekuha ob približno istem času znajdeta lokalni policijski kapetan Žurov in leningrajski akademik in militantni ateist Artem. Slednji družbene anomalije predvsem analizira, medtem ko jih frustrirani in sadistični Žurov proizvaja. Ko mu pot prekriža adolescentni rokerski parček, se prične njegov amoralni in vse bolj blazni freakshow: v želji po dekletu najprej ustreli hlapca žganjekuha, zločin naprti slednjemu, nato posili dekle, nakar jo pelje v stanovanje svoje dementne in napol nore mame, kjer jo priklene na posteljo in se nad njo izživlja. Ko Žurov izve, da se je truplo dekletovega fanta vrnilo z bojišča, ji izpolni željo po ponovnem snidenju in ji ga dostavi direktno v posteljo!

Ni kaj, Tovor 200 (naslov je uradna koda za vojaka v krsti, ki se iz afganistanske fronte vrača domov) je grafičen prikaz »vesele ruske zime '84« in premore vse elemente kontroverznega umetniškega dela. Balabanov nam izriše industrijsko civilizacijo na robu kolapsa, cinično oblast, policijsko brezpravje, ekstremni alkoholizem med vsemi sloji, posledice izčrpavajoče vojne, v kateri je umirala prihodnost države, nihilistično mladino, obsedeno izključno s pop kulturo in zabavo, arogantno in cinično inteligenco. In mnogo drugega. Balabanov trdi, da je film posnel po resničnih dogodkih, kar niti ne poudarja ne zmanjšuje verodostojnosti brutalnega realizma, križanega z elementi groteske. Film zdrži predvsem zaradi konsistentnosti v slikanju amoralnosti sistema in (pogojne) sklepne katarze, brez katere bi se film lahko znašel na spolzkem terenu stripovskega pretiravanja in surrealizma. čeprav Tovor 200 ne govori o materialistični in brezdušni Rusiji današnjega časa, s katero se Balabanov ukvarja zadnja leta, gre vseeno za film o njej, saj spregovori o genezi sodobne ruske države.

Iz tiskane izdaje Dela.