Tiskane izdaje
Vem, da z Madonno ne bi prišel skupaj in bi je po človeški plati nikoli ne spoznal. Pravzaprav me niti ni kdo ve koliko zanimalo, ali bo pri nas zares nastopila, saj sem imel vedno vtis, da je velikim zvezdam popularne glasbe v glavnem za velikanske zaslužke, ob njih pa se redijo še številni spremljevalci. Logistične težave so pač izgovor, ki redko koga prepriča. Žal pa se je še enkrat, tako kot pri Michaelu Jacksonu, potrdilo, da je Slovenija za takšne koncerte premajhna in nima ustreznega prizorišča.
Če misli Zagreb, da ga ima, kar naj, a hrvaški mediji poročajo o popolnoma uničenem stadionu, o povsem razriti nekoč odlični travni površini, ki so jo morali na hitro zamenjati z bistveno slabšo, tako da bodo komajda lahko odigrali prihodnje tekme. Nogometni strokovnjaki so pred dnevi dobesedno jokali, ko so videli zagrebško uničenje! Kolegi, ki to spremljajo, so me poučili, da popolnoma uničena stadionska igralna površina oziroma zelenica spada v ceno koncertnega projekta oziroma stroške. Upam, da ljubljanski župan Zoran Janković, ko bo imel prihodnje leto na voljo novi stadion v Stožicah, v takšno logiko ne bo privolil, sicer bo imel že po prvem množičnem rockovskem koncertu uničen stadion! Kaj naj bi delala Madonna nekje ob Savi, kamor naj bi se pripeljala celo s helikopterjem? Nekaj ne »štima«, preprosto povedano, ni v »naravi stvari«. Verjamem, da bi sicer do 20. avgusta prodali še nekaj tisoč vstopnic, a to za apetite organizatorjev ni bilo dovolj. V njihovih očeh je ljubljanska publika (tako kot tudi druga ali vsakršna) čisto navadna raja.
Valerij Gergijev je iz drugačnega glasbenega žanra. Njegov profesionalizem in profesionalizem orkestra je zgleden, da ne rečem stoodstoten. Morda bi se lahko tudi oni izgovarjali na »logistične težave«, saj so oziroma bodo morali, predno bodo 26.
avgusta nastopili z istim programom kot v Ljubljani še na Salzburških slavnostnih igrah, takoj na pot v Švico, z dvema koncertoma v turističnem Gstaadu, potem nazaj v London na sloviti festival Proms 2009 v Royal Albert Hallu, kjer bo Gergijev z LSO izvedel Šostakoviča in Schnittkejevo kompozicijo Nagasaki, potem hitro v Italijo v Streso, zatem v Milano in takoj v Salzburg (kjer stanejo vstopnice od 86 do 198 evrov). Če bi bil navaden potnik brez obveznosti in delovnih nalog, bi bilo te logistike med 20. in 26. avgustom že dovolj. A Londončani morajo igrati vsak večer, Gergijev pa dirigirati.
Občinstvo, ki je spremljalo koncert Londonskega simfoničnega orkestra, najbrž ni vedelo, da je imel orkester pred tem v Cankarjevem domu dve uri intenzivne vaje (od 17. do 19. ure), na kateri so podrobno še enkrat preštudirali interpretacijo Debussyja in Šostakoviča. Oni niso kdor koli, so četrti najboljši orkester na svetu in najboljši v Veliki Britaniji, ki pa se mora izkazati absolutno, vsakokrat znova in povsod, tudi v Ljubljani. Se Madonna je?
Herbert von Karajan je imel po vojni velike težave, ko je z Berlinskimi filharmoniki gostoval v Ameriki in so Judje organizirali bojkot njegovega koncerta, ker je med vojno sodeloval z nacizmom. In kaj je naredil slavni dirigent? Obrnil se je k občinstvu, menda je bilo v dvorani le osemnajst ljudi, in jim rekel približno takole: »Vi ste prišli, vi ste resnični ljubitelji glasbe, zato bomo za vas igrali najbolje, kot zmoremo in znamo!« Tako sem nekje prebral. Tistih najboljših v Ljubljani, ki so mesece vnaprej verjeli v Madonno kot v Madono, zvezdnica ni znala uslišati. Razlika je očitna. Slišal sem pripombe, da so bile vstopnice za koncert LSO in Gergijeva predrage za balkanske plače. Onih 30.000 Slovencev, ki so z vlaki, avtobusi in osebno odpotovali v Zagreb na U2 in kupili vstopnice za Madonno, cena očitno ni ravno motila.
Seveda pa se lahko tudi vprašamo, kaj v resnici počno naši glasbeniki, da jih celo poletje ni na spregled. Mar Madonna in Gergijev nimata dopusta in počitnic? Seveda jih nimata, saj nista v sindikatu in na zanesljivi plačilni listi ministrstva za kulturo, ki očitno nikdar nič ne ukaže.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
