10 naj, naj ... Ekstremni domet človeških glasilk

Vokalne tehnike, ki vedno znova dokazujejo, kako izjemen inštrument je človeško telo.

Objavljeno
16. september 2013 18.46
V. U., Delo.si
V. U., Delo.si

Ne sežemo do območja infrazvokov in prekooceanske komunikacije na silne razdalje, kar uspeva kitom, prav tako se ne zmoremo povzpeti do netopirskih ultrazvokov. Če imamo na voljo le glas in ušesa, v temi - trčimo ob zid.

In ob tem proizvedemo nov zvok.

A so različne kolektivne tradicije in izjemni posamezniki iz naših glasilk ustvarili - čudež.

1.

Kuhanje peklenske jeze

Vprašanje, katera je najtežje izvedljiva operna arija na svetu, ima več odgovorov, a običajno na tovrsten prestol posadijo kar - kraljico.

Kraljico noči, veliko negativko iz Mozartove Čarobne piščali, ki hoče baročno začarani svet pred razsvetljenstvom obraniti kar tako, da hčerki Pamini potisne nož v roke. Nož naj bi pristal v Sarastru, tako kot mnoge najtežje arije iz klasičnega opernega repertoarja pa je bila tudi kraljičina Der Hölle Rache v izhodišču ukrojena za konkretno izvajalko.

Mozart je kuhanje peklenske srčne jeze uglasbil za sopranistko Josepho Weber-Hofer, sicer svojo svakinjo, zahtevni in kristalno čisti toni v tej ariji pa so neizprosni.

Če niso ustrezno izvedeni, v slabo voljo spravijo celo napol gluhe. Ko jo poje Diana Damrau, ni te bojazni.

2.

Basso profondo po rusko

Glas visoko leta in nizko pade, tudi do skrajnih basovskih leg ruske ortodoksne tradicije. Basso profondo sicer ni le ruska značilnost, ena posebnosti v pevskem razvoju njegovih izvajalcev pa je, da njihova kariera ni ravno kratka.

Najnižje tone najprepričljiveje razvijejo, ko si lahko brade merijo že v vatlih. Pri štiridesetih, petdesetih. Eden vodilnih ruskih t. i. oktavistov je bil predlani umrli Vladimir Pasjukov, ki je imel enega najnižjih basov na svetu, upokojil pa se je šele nekaj let pred smrtjo.

3.

Sladki zvok koloraturnega soprana

Naslovna vloga Lucije v Luciji Lammemoorski Gaetana Donizettija od sopranistke, zatem ko je v tej tragični operi prestala že kar nekaj zahtevnih arij, le malo pred koncem opere zahteva še skrajen napor, naslovljen Il dolce suono.

Tik preden se sreča s smrtjo, jo čaka »dvoboj« s flavto v orkestru, ki zahteva ton F nad visokim C. Klasična izvedba Marie Callas.

4.

Jazzovski scat

Improvizacijska jazzovska vokalna tehnika, ki izvajalcu ponuja približno tak užitek in možnost izraza, kot jo jazzovskim iprovizatorjem na instrumentih, zahteva mojstra. Ali mojstrico tipa Ella Fitzgerald, eno najprepričljivejših v tem segmentu jazzovskega izraza.

5.

Grleno petje

Izraz grleno petje pokriva več oblik tradicionalnega petja, ki se je uveljavilo na različnih kotičkih planeta od Severne Amerike do Azije, tehnika pa vokalistu omogoča, da manipulira z resonanco, ustvarjeno med potjo zraka skozi pljuča, grlo in ustno votlino.

Tuvinski pevci iz Sibirije uspejo ustvariti iluzijo dvoglasnega petja, svojevrstna tehnika pa še slednjič ponazarja, kako izjemen inštrument je lahko človeško telo.

6.

Trubadurski visoki C

Menda je med publiko, ki se odloči za ogled Verdijevega Trubadurja, vselej kar nekaj takih, ki so pripravljeni na dve uri in pol potrpljenja le zato, da slišijo dolg visoki C iz arije Di quella pira, ki ga je skladatelj naložil tenorski vlogi Manrica v njej.

Menda najbolj »nesmrten« tenorski visoki C v operni literaturi je dolg, da bi si ga poslušalec zapomnil, pa mora biti tudi močan, polnokrven. Zgodi se med tudi sicer hrupnim pozivom Manricovih vojnih tovarišev k orožju. Prisluhnite Lucianu Pavarottiju.

7.

Glas kastratov

Časovno oddaljen zvok pohabljenih pevcev iz preteklosti. Alessandro Moreschi (1858-1922) je bil najslavnejši kastrat 19. stoletja in edini, ki mu je uspelo svoj glas posneti v solo izvedbi. V Italiji so sicer kastriranje za glasbene namene prepovedali takoj ob združitvi države leta 1861, do konca stoletja pa se je praksa obdržala le še v Sikstinski kapeli v Vatikanu.

Ob izteku 19. stoletja jih je bilo pod Michelangelovimi freskami angažiranih še sedem, Moreschi pa je živel najdlje med njimi.

8.

Vokalna avantgarda Luciana Beria

Italijanski skladatelj Luciano Berio je dolga desetletja, od leta 1958 do 2002, pisal serijo Sekvenc. Napisal jih je 14, za instrumentalne sole - začenši s flavto in harfo -, a je s tretjo med njimi postavil izziv ženskemu vokalu. Eksperimentalna glasbena avantgarda šestdesetih let minulega stoletja.

9.

Jodlanje

Poznajo ga na mnogih alpskih prisojah in osojah, obvlada ga Brad Pitt, kaj bi ga ne še kdo v tukajšnji očetnjavi. Če v youtubov iskalnik vpišeš besedi slovenski in jodlar, najprej naletiš na Jodlarja Lojza.

Jodlanje sicer temelji na podiranju hitrostnih rekordov v izmenjavanju običajnega prsnega petja in falzeta, priljubljeno pa je postalo v zgodnjem 19. stoletju. Nekje po napoleonskih vojnah.

V istem stoletju so že jodlali tudi onkraj Atlantika, v ZDA, jodlanje kot način komuniciranja, izkazovanja lastne identitete in trenutne pozicije pa se je razvilo tudi v Afriki.

10.

Death metal

Za konec še nekaj, kar udari kot neurejen rafal zvoka, a seveda zadeva prav tako zahteva mnogo urjenja. Do surovega, brutalnega vokala - po možnosti brez posledic za izvajalca in njegovo grlo - ne prideš kar tako.

Rezultat je nedvomno - osvobajajoč. Deranged Epidemic kalifornijske zasedbe Disgorge.