120 let zgradbe ljubljanske operno-baletne hiše

Še več pa bi, če bi k 120. letom delovanja ansamblov v zgradbi iz leta 1892 prišteli še vso poprejšjnjo operno in koncertno tradicijo v Ljubljani, kar našo prestolnico postavlja med najbolj glasbeno prosvetljene na svetu. Jubilej sta z odra pozdravila ravnatelj Opere in baleta SNG Ljubljana Mitja Bervar in predsednik državnega zbora RS dr. Gregor Virant. Če je Richard Wagner dejal, da je glasba strast, ljubezen in življenje že sama po sebi, pa bo odslej to veljalo tudi za prenovljeno ljubljansko opero. Prenova je nameč prelomna točka in pomeni nov začetek v tem templju umetnosti.

Véliki slavnostni koncert je bil zasnovan kot Zlitje stoletij v petih delih: kot Uvertura (orkester), prvo dejanje (opera), drugo dejanje (balet), tretje dejanje (zbor), četrto dejanje (operni solisti kot zlitje generacij) in peto dejanje (véliki finale). Program sta oblikovala umetniška voditelja Milivoj Šurbek in Irek Mukhamedov, dirigenti so bili vsi trije iz opere: Loris Voltolini, Igor Švara in Marko Gašperšič, režiserka Neda R. Bric...Opazen je bil delež videa (Pila, Studio Rant), čeprav je bil največji delež namenjen upokojenim baletnikom, nič pa vokalnim solistom! Luč je spet dobro, v funkciji posameznih vsebin in odlomkov oblikova Andrej Hajdinjak.

Kaj je bilo najbolj opazno sporočilo Vélikega slavnostnega koncerta? Da imamo nekaj nadarjenih mladih pevskih slistov, kot so se izkazali v sekstetu iz Lucie di Lammermoor: Nina Dominko kot Lucia, Urka Damiš Burger kot Alice, Martin Sušnik kot Edgardo, Darko Vidic kot Enrico Ashton, Aljaž Farasin kot lord Arturo Bucklaw in Peter Martinčič kot Raimondo Bidebent. Prav njim je veljal najbolj navdušen naplavz in spontani žvižgi predvsem mlajšega občinstva.

Morda bi s tem sporočilom operne mladosti lahko sklenili večer, a so na konec raje postavili Polovske plese iz Kneza Igorja Aleksandra Borodina z Markom Kobalom (Igor) in Sašom Čanom (Končak) ter številnimi plesnimi solisti in v ozadju rahlo dvognjenim mogočnim zborom. Kdo je oblikoval kostume za vsako točko, žal nismo izvedeli, dodajmo le, da je bilo kostumsko-scenskih sprememb veliko, pravzaprav za vsak nastop svoja identiteta, kar je edino prav, sicer bi imeli nevtralen koncert brez operne tipike.

V baletu Labodje jezero so se zlasti izkazale štiri male labodinje: Ana Klašnja, Tjaša Kmetec, Rita Pollacchi in HyeMin Kim s svojo vzklajenostjo, pri Regini Križaj (Odette) in Lucasu Jerkanderju (princ Siegfried) smo pogrešali še več žara in poleta, strasti in predanosti.

Operni zbor si je za svojo predstavitev izbral Slavimo Gospoda iz Cavallerie rusticane Pietra Mascagnija, še zlasti, ker je z njim nastopila odlična reška mezzosopranistka Kristina Kolar. Večkrat sem že pomislil, da bi morali to opero in Glumače enkrat postaviti v Gallusovi dvorani!

Prodana nevesta je imela funkcijo »zlitja generacij«; če mislijo, da je to pomenil nastop Jurija Reje in Franceta Javornika kot duet Janka in Kecala (deloval je perecej klovnovsko), pa Milene Morača in Andreja Debevca kot duet Marinke in Vaška (zelo karikirano), potem bi se vprašal, kje pa je »tretja«, sedanja mlada generacija?
Kot operna solista sta se predstavila samo dva: tenorist Branko Robinšak z arijo Chéniera Un di all'azzuro spazio (v dobri formi) in Martina Zadro v redkejši Massenetovi Thais (Dis moi que je suis belle), prav tako prepričljiva. Orkester je bil ves večer dober, pokazalo se je, da je akustika v dvorani veliko boljša kot poprej in da glasbeniki z veseljem in predanostjo muzicirajo!

Izbor Netopirja kot začetek je bil povsem zgrešen, saj je bil jubilej namenjen slovenski operi, ne pa popularni dunajski opereti. Morali bi postaviti na oder vsaj dva prizora iz Gorenjskega slavčka, med solističnimi arijami npr. Prešerna iz Slovesa od mladosti pa Lorenzovo uspavanko iz Črnih mask. Navdušujoče besede z začetka proslave v hipu zbledijo, ko vidiš, da v hiši sami sebe, beri slovenske opere in njene bogate zgodovino, ne ceni nihče! Iz katere opere je že ona »O dajte, dajte nam svobodo!«