Tiskane izdaje
Preden se je leta 1722 ustalil v Parizu, je bil Rameau (1683-1764) organist v Avignonu, Dijonu in Clermontu, vendar sam ni ustvarjal skladb za orgle. Kasneje je deloval pod pokroviteljstvom bogataša La Poupliniera, od leta 1745 pa je bil dvorni komponist, piše v Velikem svetovnem biografskem leksikonu.
Z Razpravo o harmoniji (1722) si je prislužil naziv vodilnega glasbenega teoretika tistega časa. Z njo je želel osvetliti strukturo in pravila zahodnoevropske glasbe. Zaslovel je kot »Isaac Newton v glasbi«, njegov traktat pa je postavil temelje za pouk glasbene teorije, ki se uporablja še danes.
Rameaujeva glasba in teoretska dela so vzbujala izrazita nasprotja. Operna dela, v katerih je dal večji poudarek glasbi kot besedilu, so bila zaradi svoje ekspresivnosti v velikem kontrastu z zadržanimi Lullyjevimi operami. To je bil tudi razlog za spor med zagovorniki obeh skladateljev.
Ko se je posvetil odrski glasbi, je bil star že skoraj 50 let; prva opera Hipolit in Aricija je bila uprizorjena leta 1733, skupaj je napisal okrog 30 glasbeno-gledaliških del. Kasneje je z njim kot libretist sodeloval Voltaire.
Poleg Francoisa Couperina velja Rameu tudi za vodilnega francoskega skladatelja glasbe za čembalo oziroma klavecin. Sam se je instrumenta učil, še preden je znal brati ali pisati.
