Tiskane izdaje
V torek bo minilo 30 let od enega največjih glasbenih dogodkov v zgodovini. 13. julija 1985 se je na londonskem stadionu Wembley in na stadionu John F. Kennedy v ameriški Philadelphiji odvijal Live Aid, maratonski dobrodelni koncert za katastrofalne razmere v Etiopiji po uničujoči suši, ki sta ga organizirala pevca skupin Boomtown Rats in Ultravox, Bob Geldof in Midge Ure.
K nastopu sta privabila smetano takratne popularne glasbe in starejše glasbene legende, dogodek pa so prenašali v skoraj 150 državah in pred ekrane privabili skoraj dve milijardi gledalcev.
Moker poljub in zvok brez omejitve
Kljub mnogim odličnim nastopom sta mnogim v spominu ostala dva prav posebna. Skupina U2 je bila takrat tik pred globalnim uspehom z naslednjo ploščo, njihov nastop pa je pokazal, da so že pripravljeni za velike stadionske koncerte, ki jih igrajo od takrat.
Pevec Bono je med 12-minutno verzijo pesmi Bad stopil do prvih vrst in iz občinstva izbral tri punce, da so se mu pridružile pod odrom. Sam je dejal, da je to storil zato, ker je imel občutek, da jih bodo drugače do smrti stisnili ob ograjo. Punce pa po drugi strani pravijo, da ni bilo nevarnosti, le toliko navdušene so bile nad nastopom. Medtem ko je Bono nato z eno zaplesal, pa je sestri Melanie in Elaine Hills poljubil. Melanie pravi, da je šlo za dolg in moker poljub.
Še bolj pa je navdušil Freddie Mercury s Queen. Ker v tistem obdobju niso nastopali, so dvajsetminutni nastop dneve vadili v najetem gledališču. Zaigrali so venček najuspešnejših pesmi in doživeli najbučnejši odziv publike. Poleg fantastičnega Mercuryja je k temu pripomogel tudi njihov tonski mojster, ki je med nastopom izključil nastavljeno omejitev jakosti zvoka, tako da je bil njihov nastop glasnejši od ostalih. Po izboru glasbenikov, novinarjev in ljudi iz glasbene industrije nastop skupine Queen na Live Aidu velja za najboljši živi nastop v zgodovini rock glasbe.
Vse narobe, Phill Collins pa se še naprej smehlja
Phil Collins se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov s tem, da je zaigral na obeh prizoriščih. Najprej je nastopil na Wembleyju, se vkrcal na letalo Concorde, preletel Atlantik in čez nekaj ur nastopil še v Philadelphiji. Na letalu je bila povsem po naključju tudi Cher, ki o Live Aidu ni imela pojma, a se je nato pridružila Collinsu, tako da jo je bilo v zaključni pesmi mogoče videti tudi na odru.
Morda pa je Collins prav zaradi priprav na to rekordno dejanje zanemaril druge obveznosti, ki jih je obljubil. Za dogodek so se namreč prvič po smrti bobnarja Johna Bonhama leta 1980 zbrali preostali Led Zeppelin. Njihov nastop pa sta pokvarila prav Phil Collins in Tony Thompson, ki sta jih spremljala kot gostujoča bobnarja, a zaradi pomanjkanja skupnih vaj nista dovolj dobro poznala pesmi. Kitaristu Jimmyju Pageu se je Collins še posebej zameril: med tem fiaskom se je namreč vseskozi smehljal.
Ko pregorijo varovalke in glasovi
Bobu Geldofu je poleg Zeppelinov uspelo prepričati tudi The Who, da so se po razpadu leta 1982 vnovič zbrali. Najprej so namreč nameravali nastopiti vsak posebej. Njihov nastop je bil odličen, a so ga za razliko od Led Zeppelin zmotile tehnične težave. Med izvedbo My Generation je pregorela ena glavnih varovalk in oder na Wembleyju je za nekaj minut ostal brez elektrike.
A še huje je bilo to, da je za nekaj hipov brez glasu ostal Simon Le Bon, pevec skupine Duran Duran. Ta je v Philadelphiji zadnjič (do leta 2003) nastopila v svoji v izvirni zasedbi. Kmalu po Live Aidu sta skupino namreč zapustila kitarist Andy Taylor in bobnar Roger Taylor. Mnogi gledalci so si njihov zadnji skupni nastop zapomnili po sramotno zgrešeni noti pevca Simona Le Bona v bondovski pesmi A View to a Kill. Simon se ob omembi te note še danes pogrezne v zemljo in pravi, da je takrat na odru le upal, da tega ni nihče slišal.
Zdolgočaseni igralci kriketa
Na Wembleyju je v zaodrju za hrano in pijačo poskrbel Hard Rock Cafe in je bila za nastopajoče brezplačna. A na izdajni polici je bila škatla za dobrodelne prispevke in ker so si vsi gledali pod prste, je v škatlo letelo veliko več denarja, kot je bila vrednost zapitkov. Kot je kasneje povedala ena od zaposlenih, so bile tudi opojne substance vseskozi na voljo.
Nekaterim pa za koncert vseeno ni bilo prav nič mar. Ob stadionu Webley je bilo na primer kriket igrišče, na katerem so pristajali helikopterji z nastopajočimi. Toda tamkajšnji igralci se niso hoteli odpovedati pomembni kriket tekmi, ki je bila napovedana za isti dan. Tako da so igralci vsakič, ko so videli pristajati helikopter, pospravili vratca s kriket igrišča, se postavili ob igrišče in zdolgočaseno opazovali, kako so iz helikopterja izstopale glasbene zvezde. Ko je helikopter spet odletel, so s tekmo nadaljevali, do naslednjega pristanka seveda.
