Tiskane izdaje
Zapisi o častitljivih jubilejih tako ali drugače zaslužnih posameznikov so nehvaležna reč. Iz več razlogov.
Najprej zato, ker se pisec ob takšnih priložnostih težko izogne primesem čezmerne naklonjenosti do jubilanta, včasih pa celo očitno pristranskemu pretiravanju, s čimer mu seveda naredi medvedjo uslugo.
Poleg tega jubilatorični sestavki pogosto vsebujejo nelagodno pomensko medvrstičje, ki daje slutiti, da se slavljenec počasi bliža koncu življenjske poti in si zato pač zasluži nekaj lepih besed.
Sam imam ob tokratni nalogi še dodaten pomislek: profesorica Magda Dimnik - Kryžanowski, ki te dni brez velikih ceremonij slavi osemdesetletnico, je v ljudski glasbeni šoli Franca Šturma – seveda še v časih svinčenega socializma, ki je poleg drugih grdobij spodbujal celo brezplačno osnovno glasbeno izobraževanje za vsakogar – poučevala tudi mene. To pa je po merilih vsake kolikor toliko spodobne objektivnosti ovira, ki jo je težko premagati.
Zato jo bom, namesto da bi jo poskušal zamolčati in nonšalantno zaobiti, namerno poudaril, izrecno izpostavil in prav na tej podlagi poskusil sestaviti nekaj, kar ne bo v prehudem navzkrižju z objektivnostjo, spoštovani slavljenki pa ne v nepotrebno zadrego.
Tako v tem zapisu ne bo besed o prvih korakih jubilantke v Glasbeni matici pri profesorici Bonsack - Kalanovi, ne o njenem študiju na srednji glasbeni šoli pri profesorici Jadvigi Poženel - Štrukelj pa na Akademiji za glasbo pri profesorici Hildi Horak in niti o podiplomskem študiju ter vrsti vsakoletnih uspešnih solističnih recitalov in koncertov z orkestrom.
Ne, odkrito in brez slabe vesti bom izrabil srečno okoliščino, da me je Magda Dimnik- Kryžanowski o klavirju, tem strašnem črnem kolosu, naučila skoraj vsega, kar je o njem mogoče in vredno vedeti: od začetnega iskanja, prepoznavanja in bolj ali manj zanesljivega zadevanja C-jev, D-jev, Es-ov in Fis-ov do tistega, kar je klavir naredilo za inštrument nad inštrumenti: večtonalnega, večglasnega muziciranja.
Njeno poučevanje najosnovnejših glasbenih vaj, od dolgočasnih Köhlerja in Bayerja in ne dosti manj duhamornega osemtaktnega Czernyja do pravih malih glasbenih umetnin Bacha, Scarlattija, Haydna, Mozarta in Brahmsa, ni temeljilo zgolj na urjenju prstov in vseh spremljajočih tehnik – sama tej nepogrešljivi obrtniški plati pianizma pravi »vežbanje« –, ampak od vsega začetka predvsem – muziciranju. Kako vsakemu, na prvi pogled še tako neusodnemu tonu in frazi vdihniti glasbo. Globlji pomen. Smisel. Življenje.
Z ne veliko besedami, ki jih mladi ljudje tako ali tako večinoma ne dojamejo v polnem pomenu, a hkrati z doslednim vztrajanjem pri zahtevah, ki po njenem pojmovanju pedagogike neizogibno pripeljejo do najboljšega možnega cilja, je pri vseh stotnijah mladih gojencev, ki jih je poučevala – razen morda pri tistih, katerih uho in talent sta bila bolj bogpomagaj –, dosegla navzven komaj vidno, a temeljito in temeljno preobrazbo: iz mehaničnega udarjanja po črnih in belih tipkah do nenadnega »razumevanja« glasbe. Razumevanja, okrepljenega zanimanja in nazadnje ljubezni.
Če primerjam pedagoški pristop k temu vzvišenemu cilju pozneje, na srednji glasbeni šoli, lahko z vso objektivnostjo rečem, da se je tam glasbeno poučevanje nepričakovano vrnilo na antiklimaktičen začetek – k teoretskemu drilu in mehanicističnemu urjenju prstov. Kot da bi bilo to tisti edini sakrosanktni pogoj, da bo kdo izmed petdesetih, stotih ali petstotih gojencev kdaj morda dosegel raven, na kateri bo nemara, morebiti, upajmo, mogoče razmišljati tudi o muziciranju.
Je potemtakem res samo svojevrstno naključje, da domača glasbena pedagogika v vseh desetletjih delovanja ni izdelala enega samega zares vrhunskega pianista ali pianistke? Med godalci bi brez prehudih težav našli kakšnega, ki se je tej ravni vsaj zelo približal, tudi trobilci in pihalci so presenetljivo uspešni (in glasni), pianista vrhunskega ranga pa na naših tleh ni bilo in ga ni.
Profesorica Magda Dimnik - Kryžanowski, ki je pet in več desetletij z enako zavzetostjo in doslednostjo poučevala klavirsko igro na stotine otrok, tako nadarjenih kot takšnih, ki so v glasbeno šolo hodili bolj na željo staršev, je s celovitim, celostnim pristopom, nihajočim od materinsko ljubečega do neprizanesljivo vztrajnega, vselej pa polnega razumevanja do vseh plati in plasti slehernega odraščajočega bitja na škripajočem stolu ob njenem klavirju, v teh mladih ljudeh vzbudila iskreno zanimanje ne samo za inštrument, s katerim smo se spopadali, marveč za vse, kar je iz njega mogoče izvabiti. In kar ta kolos zmore izvabiti iz nas. Po domače bi se reklo, da nas je zastrupila z glasbo.
A kako žlahten in blagodejen je ta strup! In kako dolgotrajno je njegovo delovanje! Ne prežame samo slehernega tkiva zastrupljenčevega organizma, ampak tako rekoč vse, česar se loti v svojih poznejših spopadih z življenjem – poklicnim, osebnim, najbrž celo nezavednim.
In to je po mojem razumevanju najveličastnejše darilo profesorice Magde Dimnik - Kryžanowski vsakemu učencu, ki je po spletu srečnih okoliščin smel in še sme sedeti ob njenem klavirju.
Sam se tega srečnega privilegija zavedam že zelo dolgo, a zato moja hvaležnost do njenega potrpežljivega in učinkovitega uvajanja v svet, ki mu rečemo glasba, prav lahko pa bi ga poimenovali s še precej bolj vzvišenimi izrazi, ni nič manjša. Pravzaprav se z leti celo povečuje.
Zato ob sijajnem jubileju poleg iskrene želje »Še na mnoga srečna leta, spoštovana profesorica!« že vnaprej čestitam tudi vsem, ki bodo, vsaj občasno, še deležni njenega vodenja in nasvetov. Čestitam zato, ker jih bodo neizogibno spremenili na bolje.
