Tiskane izdaje
Ko boš prišla na Bled
boš moja punčka spet
za naju ves bo svet
kot češnjev cvet.
Kdo ne pozna zimzelene melodije, ki jo je nežno prepevala Jelka Cvetežar. Ali pa večnih Prelepa si bela Ljubljana, Beli kurir, Kostanji in Punčka iz cunj. Bojan Adamič je ustvaril kar nekaj melodij, ki so se zapisale v kolektivno zavest Slovencev.
A ta plodoviti skladatelj, katerega sto-letnico rojstva obhajamo letos, ni znan le po spevnih napevih, pač pa je poskrbel tudi za zvočno kuliso mariskaterega filma. Za sabo ima dolg seznam filmov, za katere je spisal glasbo. Preko 220 jih je, slovenskih in tujih celovečernih, kratkometražnih in dokumentarnih. Pisal je za filmske studije v ZDA, na Madžarskem, v Švici, v tedanji Zahodni Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Braziliji, nekdanji Sovjetski zvezi, na Norveškem, ...
Nekaj smo se jih spomnili in poiskali inserte, ki prikličejo v spomin pozabljene dni in občutja.
Ples v dežju (1961)
Zasanjana glasba, ki čuteče zaobjame hrepenenje zaljubljene duše - Maruše (Duša Počkaj), ko jo sklene fant Peter (Miha Baloh) zapustiti. Filmsko mojstrovino v režiji Boštjana Hladnika je glasbeno opremil mojster Adamič. Posebej jo prikliče v spomin instrumentalna skladba Blues Hrepenenja.
Kekčeve ukane (1968)
Zadnji del trilogije o sinu planin Kekcu, je Jože Gale posnel leta 1968, glasbo pa prepustil Bojanu Adamiču. Besedila za pesmi je spisal Frane Milčinski. Pesem Dobra volja je najbolja je v tretjem delu dobila nekoliko drugačno melodijo, kot v prvem filmu leta 1951, besedilo pa je ostalo enako.
Vesna (1953)
Glasba zvesto sledi dogajanju pred kamero, ki beleži živahno življenje v malem mestecu. Ko se pogled dvigne nad strehe hiš in harfa pospremi prhutanje splašenih golobov, ti zaigra srce. Jazzovski vložek se prikrade med kukanjem v sobo trem maturantom, ki počnejo vse kaj drugega, kot da bi se učili. Karakter vsakega filmskega lika je poudarjen v njegovem glasbenem odsevu. Da o Vesni, sploh ne govorimo.
Trenutki odločitve (1955)
Še en film Františka Čapa, zaznamovan z glasbo Bojana Adamiča. Zadnji prizori, ko doktor Koren pomaga pri porodu žene domobranskega oficirja, ki ga je ubil, dramatično donijo, dokler se ne umirijo ob pogledu na novo življenje. Napetost v crescendu zopet naraste med dolgimi, srepečimi pogledi doktorja in očeta ubitega oficirja, ki je odločen sina maščevati, dokler ubrani zborovski glasovi ne pospremijo doktorja Korena po reki proti srečnemu koncu.
Valter brani Sarajevo (1972)
Vojna vihra tik pred svojim koncem in akcija ilegalne združbe sarajevskih partizanov pod vodstvom obveščevalca Valterja, ne bi bila nikoli tako dramatična, če je ne bi pospremila udarna Adamičeva glasba.
Maškarada (1971)
Pogube in zmagoslavja vojnih dni, brezskrbnost pastirskega življenja, vznesena zasanjanost zaljubljencev, a tudi divje odkrivanje seksualne svobode. Vsako vzdušje je Adamič prepričljivo povzel v svojem glasbenem jeziku. V kultnem filmu slovenske hipijevske generacije Boštjana Hladnika so Adamičevo glasbo izvajale Bele vrane in Mladi levi, pesmi sta odpela Ditka Haberl in Janez Bončina Benč, besedila pa je napisala Elza Budau.
