Adi Smolar: Izgubiš službo in postaneš umetnik

Kantavtor, ki je trenutno na turneji, na kateri praznuje svojih šestdeset let, na cesti in v kavarni ni imel prav veliko miru, saj so ga ljudje ustavljali in ogovarjali, on pa jim je z veseljem namenil kakšno besedo. Na marsikatero vprašanje odgovori kar z verzi katere od svojih pesmi, mi pa smo ob jubileju malo pobrskali tudi po njegovi preteklosti.

Ko sem mami povedal, da imam intervju z Adijem, je rekla: to se bosta nasmejala. Se bova?

Ne, ni nujno. Rad v šalo zavijam svoja besedila, ampak ne hlepim nenehno po tem, da bi druge zgolj nasmejal. Rad jih tudi kaj podučim. Rad razmišljam o življenju in prijazno skušam doseči, da bi ljudje spremenili napačen pogled nase. Prav zgolj veseljaških pesmi nimam veliko, več je družbenokritičnih, v katerih komentiram stanje duha in stanje v državi. A prav zares ne povem nič novega. Ljudi le spomnim na stvari, ki jih poznajo, a so jih zaradi hitrega tempa današnjega življenja pozabili. Spomnim na pravilne vrednote, ker nam mediji in splošni trend, ki je zelo materialistično usmerjen, zameglijo razum. Imam pa zelo razvit smisel za humor in se znam pohecati. Na koncertih se veliko smejimo, govorim pa bolj šale na svoj račun. Zasebno sem zelo introvertiran. Nisem prav družaben.

Vaš prijatelj Peter Andrej, organizator festivala Kantfest, kjer sodelujete v komisiji, je dejal, da kantavtor od nastopanja po Sloveniji ne more preživeti, razen če je tako poduhovljen, da živi od zraka. Se strinjate?

Ni nujno. Treba je imeti predvsem kakovostna življenjska besedila, ki so primerna za vse ravni, po starosti, po izobrazbi in podobno. Pri meni je največja zanimivost, da moje pesmi ne zastarajo. Tiste, ki sem jih napisal pred tridesetimi leti, zaživijo enako danes pri mlajših poslušalcih. Tega nisem delal načrtno, nikoli se nisem trudil za uspeh. Ampak iskrenost, moj smisel za humor, ki sva ga omenila, in zmožnost preprosto povedati globoke resnice, to ljudi prepriča. In ker kot kantavtor nastopam sam, tudi cenovno znese. Najeti mene je mnogo laže kot dobiti bend s šestimi člani, za katerega je potrebno veliko ozvočenje. In glede na to, da sem izdal deset knjig za otroke, veliko nastopam tudi po šolah. Tako se, če si priden, nabere dosti stvari, da lahko preživiš. Je pa res, da sem skromen.

Ko sem brskal po arhivih Dela, sem naletel na zapis iz leta 1971 nekega Adija Smolarja iz razreda 5.a OŠ Vuzenica z naslovom Moj in mamin praznik, iz leta 1972 pa še dva …

Zanimivo, res! Vem, da je bil objavljen moj prispevek o rojstnem dnevu, za druge se ne spomnim. In že takrat se je pokazalo, da nekoliko drugače gledam na stvari, ki se mi dogajajo. Že tak fantek sem se zavedal, da pri praznovanju rojstnega dne ne gre zasluga samo meni, ki sem se rodil, ampak tudi mami, ki me je rodila. Prav tako očetu, ki ga pa nisem omenil. In za svoj rojstni dan sem voščil tudi njej in ji podaril šopek rož. Sem velik zagovornik tega, da je človek hvaležen in zna hvaležnost tudi izraziti. In na zadnji plošči sem razvil krono tega razmišljanja. Gre za bolj poglobljene tekste o minevanju in odnosih in prav na to temo imam pesem Kdor me videl bo umirat, v kateri v eni kitici zapišem: »Povej najdražjim in pokaži jim, da imaš jih rad, ne odlašaj, saj morda bo kmalu zadnjikrat.« Čut do soljudi sem pokazal že zelo zgodaj.

Očitno ste bili otrok številnih talentov …

Tako je. Bil sem in v dramskem krožku in v recitatorskem, z glasbo sem se vseskozi ukvarjal, igral na harmoniko, boben v godbi na pihala, bil pa sem tudi zelo dober likovnik. Tako da sem bil kasneje kar v precepu, kam se usmeriti. Srce me je vleklo na likovno, doma pa so me prepričali za študij slovenščine. Zelo rad sem bral, kar je bila prednost tistih časov. Če si želel razvijati svojo domišljijo, si moral poseči po knjigi. Televizija je imela zelo skromen program, filmi v kinu so bili bolj tako tako pa tudi denarja ni bilo veliko. Izoblikovala me je ljubezen do knjig.

Prav starši so vam odsvetovali likovno ali glasbeno pot.

Res je! To sta tvegana poklica. Mnogo jih poskusi, a le peščici uspe. Želela sta me obvarovati pred razočaranjem. A ravno po tistem razočaranju, da nisem postal profesor slovenščine, sem začel domov prihajati s ploščami in nagradami. Prek televizije sta spremljala, kar počnem, tako da sta postala zelo ponosna.

Tudi sami ste videti ponosni na vse pohvale, plakete in nagrade, ki so se nabrale med vašo kariero. Zbirate prispevke o sebi?

To je počela moja mama. Nabralo se je za osem albumov izrezkov. Nagrade pa sem dobil. Nisem hlepel po njih, so pač prihajale. Tudi vaše, Vikendove. Ko nagrado prejmeš, je prijetno. Vidiš, da si opažen. Takrat si te tudi mediji bolj želijo, kar ni od muh v mojem poklicu. Sam se pa nikoli nisem ponujal. Za noben intervju, za oddajo prav tako ne. Vedno pa sem se prijazno odzval. Nagrade dam potem na stran. Nekaj jih je bilo na omari, nekaj v kuhinji, pod posteljo in v omarah. Jih je pa nekaj razstavila prijazna gospa, ki je imela lokal v Slovenj Gradcu, in predvsem me je veselilo, da so si jih ogledovali tudi mladi. Dobili so sporočilo, da si lahko uspešen širše, tudi če si s periferije.

No, čeprav ste s periferije, pa verjetno ne bi bilo takega preboja, če ne bi kariere začeli v Ljubljani, kjer ste na eni strani spoznali Leteče potepuhe, s katerimi igrate, na drugi Boruta Činča, pri katerem snemate plošče.

Leta 1989 sem izdal prvo kaseto in mislil sem, da bom kot glasbenik izdal dve in bo dovolj. Zato sem jo poimenoval Naš svet se pa vrti 1. Nato sem izgubil redno zaposlitev v uredništvu revije Ljubljanske banke in se odločil, da bom prehodno do naslednje zaposlitve prevzel status kulturnega delavca. Potem pa me je potegnilo. Tako da jih je namesto tiste dvojke nastalo še kakšnih štirinajst.

Bolj kot tuje za vzornike omenjate slovenske kantavtorje …

Tomaž Pengov je bil eden od mojih učiteljev. Poleg Janija Kovačiča in Marka Breclja. In ko razmišljam, sem od vsakogar nehote kaj pobral. Premorem čut za liriko kot Pengov, od Kovačiča je prišla družbena kritičnost, od Breclja pa odštekanost. A prvi s kitaro, ki sem ga videl, je bil Tomaž Domicelj. Prej nisem bil na kakšnem podobnem koncertu. Strgala se mu je struna, humorno je napovedoval pesmi, se šalil in podobno. Prej nisem vedel, da se to tako dela.

Ko pišete pesmi, vam je laže napisati besedilo ali glasbo?

Najprej pride ideja za pesem, kakšen stavek ali del refrena. Začutim, o čem bi pisal. Melodija je hitro narejena, s teksti pa odlašam! Za zadnjo ploščo smo že posneli glasbeno podlago za vse skladbe, besedil pa še nisem imel. Tako da sem pel lalalalala, oni so pa igrali. Za dokončanje besedila potrebujem točno določen rok, da se lotim.

Vseskozi nastopate, a vseeno večkrat omenite, da bi radi omejili število nastopov. Znak staranja?

Tokratno turnejo delam s prijetnim občutkom. Star sem šestdeset let, veliko sem doživel, a ne domišljam si, da bo šlo v nedogled. Predvsem zaradi zdravja, spomina in sposobnosti, da s prsti udriham po kitari. Zato bom dal letos vse od sebe v zahvalo vsem svojim poslušalcem. Za sedemdeset let tega ne bom več naredil. Imam pa še druge želje, ki bi jih rad uresničil. Najbolj pisateljevanje. Predvsem prozo za odrasle. In povsem sem zanemaril likovno dejavnost.

Ste kdaj kje pozabili kitaro?

Ko sem šel na nastop, ne, ko sem šel z nastopa, pač! (smeh) Zgodilo se je, da sem pred avtom poslušalcem podpisoval kartice, potem sedel v avto in odpeljal. Kitara pa je ostala naslonjena ob drevo!