Akustika (2): Težka borba proti akustičnemu zmazku

Ko v koncertne dvorane vstopijo glasbene skupine različnih žanrov, se zvoka lotijo njihovi tonski mojstri.

Objavljeno
09. september 2014 18.30
Laibach
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Glasbeniki se ne spopadajo samo z dobrimi in slabimi akustičnimi dvoranami, ampak tudi s koncerti na prostem ter s pestrostjo zvoka; od koncertov klasične glasbe do jazza ali rocka, ki zahtevajo svoje posebne zvočne podpore. In kako se lotijo zvoka, ozvočenja?

Skupina Perpetuum Jazzile, ki se je leta 2011 nastopu v Stožicah odpovedala zaradi »problemov z akustiko«, je kljub vsemu pripravila spektakel novembra 2013. Dvorano, natančneje akustiko, so preverili večkrat, postavitve ozvočenja je zanje proučil sistemski inženir Boštjan Lah.

Spopadel se je z vprašanjem, kako razporediti naprave, kam jih usmeriti in kako prilagoditi potrebam prostora. Ko je svoje delo opravil, je zvok prevzel Dare Novak.

Lah je pojasnil, da s simulacijskimi programi preizkušajo različne postavitve. »Ko je ozvočenje fizično postavljeno, ga je treba še umeriti in nastaviti. Postavitev in umerjanje ozvočenja sta nalogi sistemskega inženirja in šele po tem lahko svoje delo začnejo tonski mojster in glasbeniki.«

Posebnost uglaševanja avdiosistema v dvorani Stožice je tak, da mora inženir, ki pripravlja sistem, velikokrat prehoditi celo dvorano. »Pri enem hitrem obhodu je bilo treba uporabljati dvigala, stopnišča in dolge hodnike, kar je trajalo tudi več kot pol ure«, je dodal.

Dvorane Stožice so se lotili previdno in pri izbiri opreme ter njeni postavitvi niso sklepali kompromisov, zato z akustiko dvorane niso imeli težav. »S tehnologijo, ki je zdaj na voljo, je izvedba ozvočenja predvsem vprašanje izbire opreme ter znanja in časa, ki ga ima izvajalec ozvočenja na voljo za uglasitev pred začetkom prireditve. Vse to, žal, v splošni praksi prevečkrat povzema pregovor: Malo denarja, malo muzike.«

Začarani krog

Skupina Siddharta, katere oblikovalka zvoka je že več let Tisa Frelih, je bila v Stožicah junija 2011. »Akustično lahko stadion Stožice primerjam z odprto WC-školjko«, pravi. Zvok se od zavihane strehe odbija nazaj in vali tako po tribunah kot po igrišču oziroma parterju.

»Ko sem med tonsko vajo poslušala, kaj se z zvokom dogaja na tribunah, so se mi poslušalci, ki bi si izbrali tamkajšnje sedeže, zasmilili. Tehnično je bilo položaj nemogoče rešiti. Tudi če bi imeli neomejen proračun, bi bila popolna rešitev bolj ko ne znanstvenofantastični projekt.«

Tudi ona poudarja, da je kakovost zvoka odvisna od denarja, ki je zanj namenjen, ta pa od organizatorja in prodanih vstopnic. »Od proračuna je odvisno, kakšna bo rešitev za akustično problematiko v določeni dvorani: ali bodo zadnjo steno dvorane, na primer, obložili z zavesami, ki bodo nekoliko 'popivnale' zvok, kako bodo ozvočene tribune ipd. Glavnina ozvočenja je usmerjena v parter, tribune pa so največkrat zvočno pokrite le za silo. Tam se žal najbolj občutijo lastnosti slabe akustike v dvorani.«

Njeno delo je zvok na rockovskih koncertih, kjer so izvori zvoka glasni, frekvenčno zelo bogati in distorzirani že na odru, kjer tudi brez zvočnega ojačanja lahko nastaja akustični zmazek. »Vokal je najbolj delikaten inštrument na odru, ki ga je v akustično problematičnih prostorih zelo težko stisniti na površje med težkimi kitarskimi rifi in glasnimi bobni,« je pojasnila.

»V problematično akustičnih dvoranah zato nastaja paradoks, da je šum odbojev vseh mogočih frekvenc tako glasen, da se ga poskuša preglasiti z ozvočenjem, v nasprotnem primeru melodije sploh ne bi slišali. To seveda privede do tega, da je koncert nezdravo preglasen. Ko poskušaš vse skupaj utišati, se v zmesi odbitih frekvenc izgubijo vsi pomembni deli melodije in ne veš več, kaj poslušaš. Gre za začarani krog.«

Marko Turel je tonski mojster pri Kataleni, pri tem pa tudi drugi tonski mojster skupine Laibach. Oboji so nastopili na raznovrstnih koncertnih v dvoranah po Sloveniji in tudi na prostem.

»Vedno najprej preverim odziv ozvočenja v prostoru in po potrebi korigiram postavitev in nastavitve ozvočenja«, pravi Turel. Po njegovem mnenju je zelo pomembna izbira in postavitev mikrofonov. Ko ustvarja zvok za etno, jazz, folklorne skupine, ga oblikuje tako, da ostaja zvok posameznega inštrumenta pristen, naraven, pri pop, rock, elektroniki, metal glasbi pa zvok inštrumentov preoblikuje in 'miksa' v celoto, ki naj bi bila kar se le da podobna studijskemu posnetku.

Pri tem pa doda, da privrženci metal, hardrock, industrial, elektro- in podobnih zvrsti pričakujejo zelo glasen koncert. To lahko dosežejo le s primernim ozvočenjem, ki je podkrepljeno z nizkimi toni. In pogosto je prav pokritost koncertnega prizorišča na območju nizkih frekvenc slaba in neenakomerna. Na to vpliva predvsem primerna postavitev/razporeditev in časovna nastavitev nizkotonskih zvočnikov.

Kot primer navaja Kataleno, ki je dinamična skupina in ima velik razpon glasnosti. »Njihova glasba vsebuje tako akustične, tihe skladbe kot tudi zelo glasne 'rockerske' pesmi. Če je le mogoče, ozvočim vsak inštrument s svojim mikrofonom in si tako zagotovim maksimalno mogoč nadzor nad zvokom.«

Ocene prostorov

Njegovo mnenje je, da bi morale biti dvorane projektirane in grajene za določeno glasbeno zvrst. Večina dvoran pri nas pa je (Hala Tivoli, Stožice) športnih oziroma večnamenskih ambientov, ki za koncerte niso najprimernejši.

Tudi Frelihova pravi, da dvorana Stožice ni največji problem. Slovenski izvajalci tam nastopajo manj kot v drugih, precej slabše akustičnih dvoranah, kakršni so, na primer, Gospodarsko razstavišče, nekatere športne dvorane po Sloveniji ter šotori. »Veliko prizorišč se zanaša na akustično sanacijo občinstva. To pomeni, da med tonsko vajo, ko je prostor prazen, bolj kot ne vse šumi (oziroma hrešči), dokler občinstvo na koncertu šumenja ne 'popivna'. Tak primer prostora je Cvetličarna. Obstajajo tudi nasprotni ekstremi – da je dvorana preveč zadušena. To spet ni dobro, saj naj bi zvok v prostoru vsaj malo naravno zazvenel. Tak problem pesti Kino Šiška. Tam položaj lahko rešuje le kakovostno ozvočenje in primerna postavitev ozvočenja.«

Seveda pa niso vse dvorane primerne za vse glasbene zvrsti. »Za dobro izvedbo koncerta klasične glasbe je nujna dvorana s popolnoma drugačno akustiko kot za koncert rockerske glasbe,« razlaga Turel. »Načelno so prostori, ki imajo dobro akustiko, namenjeni izvajanju klasične/komorne glasbe, ki ni dodatno ozvočena. V takih dvoranah (dvorana Slovenske filharmonije) se uporaba ozvočenja oziroma nastop skupine, ki potrebuje ozvočenje, slabo obnese.

Za izvedbo koncertov rockovske, pop, metal in druge glasbe so primernejše 'mrtve', udušene dvorane, v katerih ni odmeva. V takih dvoranah se klasični inštrument, ki ni ozvočen, skoraj ne bi slišal. Za prej omenjene glasbene zvrsti pa so take dvorane idealne, saj tonski mojster z dobrim ozvočenjem lahko poljubno oblikuje zvok, brez velikega vpliva dvorane na zvok. Taki prostori so, na primer, Siti Teater, Mostovna in drugi.«

Dvorane z dobro akustiko za koncerte klasične glasbe, folklornih skupin so po njegovem mnenju dvorana Slovenske filharmonije in Galusova dvorana Cankarjevega doma. »Galusova dvorana je zanimiva, ker ima na stropu posebne lopute, za katerimi so veliki absorberji. Ko so te lopute odprte, se reverberacijski čas dvorane skrajša in tako postane dvorana primernejša za glasnejše koncerte z uporabo ozvočenja.«

Od zunanjih prizorišč so med zelo primernimi za koncerte Križanke. »Seveda je povsod, kjer je nujna uporaba ozvočenja, zelo pomembna kakovost ozvočenja, primerna postavitev ter nastavitev. Tako se je tudi zvok v Kinu Šiška precej izboljšal ob menjavi ozvočenja, čeprav je škoda, da je bil prostor večnamensko projektiran.«

In najboljše so ...?

Katere so najboljše dvorane, je torej vprašanje, ki nima odgovora, če ni navedena zvrst glasbe, velikost publike in tudi številnost ansambla. »Ločiti je treba med glasbo, ki je ni treba dodatno ozvočevati, ker se navadno izvaja v prostorih z lastnim naravnim odmevanjem in glasbo, ki za reprodukcijo potrebuje ozvočenje in je naravna akustika dvorane nezaželena,« pojasnjuje Boštjan Lah. »Za koncerte, na katerih se uporablja ozvočenje, so na splošno primerne akustično mrtve dvorane in odprti prostori.«

Tudi Tisa Frelih meni, da so najboljši akustični prostori odprti, »open-air« prostori oziroma prizorišča na prostem, kjer količina in kakovost ozvočenja lahko zadovolji predvideno število občinstva, če seveda v bližini ni objektov, od katerih bi se zvok moteče odbijal nazaj na oder. »Položaj lahko pokvari veter, ki lahko precej učinkovito odpihne velik del frekvenčnega razpona.«

In dodaja: »Včasih je ozvočevanje in miksanje koncerta prava borba z zakoni fizike. Želim si, da bi te zakone upoštevali tisti, ki dizajnirajo koncertne oziroma večnamenske prostore pa tudi tisti, ki pridejo na koncert. Morda bi bilo drugače, če premikajoči delci zraka, ki so zvok, ne bi bili nevidni. V tem primeru bi verjetno marsikdo lažje doumel, da mešalna miza ni čarobna paličica.«