Amy LaVere v Pinelini dnevni sobi

S sinočnjim koncertom izvrstne kontrabasistke Amy LaVere, ki jo je spremljal kitarist Will Sexton, kot poseben gost pa je vskočil tudi kitarist Egon Boštjančič, se je začela nova sezona intimnih koncertov v Pinelini dnevni sobi družine Košir v Ljubljani. Po zelo iskrenem in neposrednem koncertu, na katerem je predstavila predvsem pesmi s svojega novega albuma Runaway's Diary (Last Rock'n’roll Boy to Dance, Rabbit, Big Sister) ter tudi nekaj pesmi drugih avtorjev (If Love Was A Train - Michelle Shocked) smo se z njo pogovorili.

Odraščali ste v številnih mestih, ker ste se veliko selili. Starši pa so bili veliki ljubitelji country glasbe. Kako je vse to vplivalo na vašo glasbeno usmeritev?

Glasbo sem začela igrati s trinajstimi leti in kot uporna najstnica sem seveda zavračala glasbo svojih staršev. Takrat sem vodila neko agresivno art rock skupino. Nato sem se preselila v Nashville zaradi službe in nikakor ne da bi postala izvajalka country glasbe. V stavbi, kjer sem stanovala, je živelo veliko glasbenikov. Tam sta živela tudi dva kontrabasista. Rada sem tudi posedala na znameniti ulici Lower Broadway, ker so na njej igrali številni izvrstni glasbeniki. Tam so preigravali večinoma swing in country glasbo. Tam sem ponovno odkrila mojo ljubezen do country glasbe. Navsezadnje je to glasba, s katero sem odraščala in sem jo dojemala zelo naravno. Tako je postala pomemben del mojega glasbenega ustvarjanja.

Kako ste pa vzpostavili poseben odnos s kontrabasom?

Jason Brown je bil en od tistih dveh kontrabasistov. Nekega večera sem gotovo spila preveč vina in sem dvignila njegov kontrabas. On je bil energičen rockabilly kontrabasist in ko me je videl, mi je dejal - Amy tebi je pa uspelo. Ti povsem naravno igraš kontrabas na način na katerega mnogi preprosto ne zmorejo in ne znajo. Še posebej zato, ker sem takrat prvič v življenju vzela v roke kontrabas. Nikoli prej ga nisem igrala. Sicer igram kitaro, vendar zgolj akorde za spremljavo. Svoje pesmi pa pišem s kitaro, seveda.

Blizu vam je tudi Johnny Cash, eden najboljših ameriških glasbenikov. Njegovi zadnji albumi so bili veličastno slovo.

Res je. To so albumi, ki so zelo čustveni in ganljivi, na seriji albumov American se je Cash razgalil, kot se mnogi nikoli ne bi upali.  Posnel je video za skladbo Hurt, ki jo je napisat Trent Reznor, in si želim, da ga ne bi videla. Nisme se ga želela spominjati takega. Tu je v celoti razkril svojo ranljivost, svojo žalost. Sem ves čas njegova oboževalka, vendar nekaterih stvari pač ne moreš spregledati. Ti zadnji albumi so res izjemni.

Johnny Cash je imel lasten zorni kot in se je skušal izogibati pastem glasbene industrije kakor tudi slave in prepoznavnosti. K sreči je bil tako močan avtor, da se mu ni bilo treba ukvarjati s sredinsko in všečno glasbo.

Kako zelo je pomembna igralska kariera za vas. Med drugim ste tudi igrali v dveh glasbenih filmih Walk the Line, biografiji o Johnnyju Cashu, in Black Snake Moan, bluesovkem trilerju s Samuelom L. Jacksonom? To je bil zelo grob film.

Res je. Dobro poznam režiserja in sem prepričana, da so njegov film pogosto narobe razlagali. Poznam njegov smisel za humor. Igranje ima rada in če imam priložnost in čas se tega tudi lotim, vendar je glasba moja prva ljubezen. Nimam agenta in se ne trudim z igralsko kariero.

Vaša glasba je predvsem country rock. Je bilo to običajna odločitev, če živiš v Memphisu?

Niti ne. Ta hip v Memphisu, country glasba ni v ospredju. Ta se še vedno dogaja v Nashvillu, v Memphisu pa sedaj odzvanja predvsem garažni rock in avantgardne oblike glasbe. V Memphisu podpirajo izvirne glasbenike, tako sem se v tem mestu tudi odlično znašla. V bistvu ne zvenim tako kot drugi glasbeniki v Memphisu.

Ste bili zelo vznemirjeni, ko ste nastopili v znamenitem Sun Record Studiu, kjer se je urando začel rock'n'roll?

Ko sem se preselila v Memphis leta 1999, sem kmalu prvič vstopila v te prostore in bilo je zelo čarobno. Vsakega mojega prijatelja, ki me je obiskal v Memphisu, sem čimprej peljala tja. Tako pogosto sem tam bila, da so me vzeli za turisitčno vodičko v Sun Records Studiu, kar me počela šest let in pol. Zelo mi je všeč ta prostor ...

Torej veste vse o Sun Records Studiu ...

Vse vem. Nekoliko kasneje pa sem s svojo skupino imela tam nastop v okvkru oddaje Sun Sessions. Menim, da je obisk tega zgodovinskega kraja, kjer je nastal rock'n'roll, nuja za vsakogar, preden umre. To romanje je obvezno za vse ljubitelje glasbe.

Ti prostori so odigrali tudi zelo pomebno vlogo pri uveljavljanju državljanskih pravic v združenih državah amerike. Ta stavba ima poseben magičen pomen za človeštvo. Ko vstopiš v te prostore, te prevzame neka posebna energija.