Ana Pupedan – prvih 20 let

Skupaj so že 20 let, poznajo se še iz vrtca in delujejo v štirih različicah matične zasedbe Ana Pupedan. Na rojstnodnevno zabavo s koncertom, ki bo v Pivki v soboto, 17. novembra, v 20. uri športni dvorani Skala, so povabili mentalno sorodno skupino Zmelkoow in svoje zvesto občinstvo. Ana Pupedan bo dvajsetletnico delovanja proslavila tudi z izdajo posnetkov dobrodelnega ­ koncerta, ki ga je imela ob petnajstletnici v isti dvorani. Zasedba je ves čas ista: Simon Avsec (vokal), Boštjan Požar (kitara), Peter Žnidaršič (bas) in Marko Doles (bobni). Slednji nam je odgovoril na nekaj vprašanj.

Ste ena redkih slovenskih glasbenih skupin, ki ste skupaj aktivno zdržali 20 let, in to celo v isti postavi. Kako pojasnjujete ta fenomen?

Mogoče je na to vplivalo, da se poznamo že od prej. Snovanje te skupine se je začelo ob koncu osnovne šole. Takrat smo imeli dve različni skupini in iz njiju smo leta 1992 oblikovali Ano Pupedan. Z glasbo smo se vsi začeli ukvarjati že v osnovni šoli. Prej smo imeli skupino Requiem, ne to, ki zdaj deluje, in smo delali svoje skladbe. V glasbeni reviji Grom smo celo bili na neki lestvici.

Res so redke skupine, ki ves čas ostanejo v isti zasedbi. To je fenomen ne samo na Slovenskem, temveč tudi v svetovnem merilu. Sicer imajo mnogi obletnice, vendar so le redki ves čas aktivni. Pri tem je pomembno prijateljstvo in nas to druženje nekako ohranja mlajše.

Verjetno se v skupni tudi kdaj sprete?

Mi se v bendu kregamo nonstop. Te napetosti so vedno, vendar je to način preživetja. Če ne bi bilo napetosti, bi vse skupaj že zdavnaj zvodenelo. Tako pa ohranjamo energijo do ustvarjanja. To se nam pozna, saj potrebujemo vse več časa, da naredimo ploščo. Ana Pupedan je za vsakega od nas druga ljubica, poleg žene, tisti, ki jo imamo.

Prihajate iz slovenske glasbene province. Je to po vašem mnenju prednost ali pomanjkljivost?

Zna biti, da je pomanjkljivost. Vedno moraš priti v neko glasbeno središče, da sploh lahko kaj narediš. Mi smo svojo provincialnost obrnili v prednost. Večno pojemo pesmi v dialektu. Podobno kot Orleki ali Iztok Mlakar ... Sicer pa je tudi Bob Marley moral v London, da je postal svetovno popularen.

Navsezadnje je tudi Vlado Kreslin moral priti v Ljubljano ...

Kot ena redkih domačih zasedb izhajate iz lokalnega okolja in vseeno zvenite univerzalno. Koliko je tak pristop vplival na vašo kariero?

S tem etno momentom smo se srečali nekje leta 1994. Do tega je prišlo po naključju. Bil je problem, ker takrat kot Ana Pupedan nismo mogli nastopati na radiih in televizijah v živo. Tako smo iz neke pustne zafrkancije, ko smo po vasi pobirali klobase in jajca, naredili akustični bend Ante Upedanten Banda za nastopanje po radiih in televiziji v živo. In smo privlekli te čudne in stare inštrumente in igrali svoje pesmi v akustični različici. Tako smo očitno še bolj poudarili svojo lokalnost. Za nami in skupino Begnagrad so sledile številne zasedbe s poudarjenimi etno elementi.

Je bila zaradi tega kaj ogrožena primarna skupina?

Ana je bila na Anteta kar ljubosumna in smo ga za nekaj let ukinili.