Tiskane izdaje
Leta 1994 je na sanremski oder v kategoriji »mladega upa« stopil moški z videzom Omarja Sharifa. Sedel je za klavirjem, njegove oči so bile skorajda zaprte, pel je pesem o mirnem večernem morju (Il mare calmo della sera) – in zmagal. Andrea Bocelli je čez noč postal zvezda. Star je bil 36 let.
V resnici ni bil čisti anonimnež. Dve leti prej ga je našel Zucchero in z njim posnel poskusni posnetek za skladbo Miserere. Ko ga je poslušal veliki Pavarotti, mu je na stežaj odprl vrata glasbe. »Boljši je od mene,« je dejal in mu v pesmi prepustil svoje mesto.
Glasbena atrakcija
Miserere in kasnejša evropska turneja z Zuccherom sta mu prinesli prve aplavze tudi za solo izvedbo zaključne arije iz Puccinijeve opere Turandot Nessun dorma. A kljub temu se nič do takrat ni moglo primerjati z zmago na največjem italijanskem glasbenem festivalu, ki sta ga gledali kar dve tretjini Italijanov. Iz San Rema je odšel kot glasbena atrakcija. Na nogah so bili gledalci v dvorani, gledalci pred tv-sprejemniki, sorojaki so ga z avti in trobljenjem pospremili v domači Lajatico.
Danes, 22 let pozneje, imajo Bocellija za naslednika treh tenorjev: Carrerasa, Dominga, Pavarottija. Le da je kariero peljal v nasprotni smeri: oni so iz opere prešli v pop, on iz popa v opero. Je najbolje prodajani klasični glasbenik na svetu. Multiplatinast. Rojen je bil v italijanski Toskani, dvajset kilometrov iz Pise, staršem, ki so jim zdravniki svetovali prekinitev nosečnosti. Rodil se je z okvaro vida. Kmalu so mu diagnosticirali prirojen glavkom. Po številnih operacijah je delno videl na desno oko ter zaznaval svetlobo in barve. A tisto, kar je občutil najbolj, je bila glasba. Pri šestih letih se je začel učiti klavir, pozneje še flavto in saksofon. Odraščal je na farmi, kjer je imel njegov oče manjši vinograd, v družini, ki ni imela posebnih glasbenih interesov. Ko mu je med nogometno tekmo pri dvanajstih žoga priletela v glavo, je popolnoma izgubil vid. A to ga ni ustavilo. Kot je kasneje povedal večkrat, je bil najpogostejši stavek njegove mladosti: »To je preveč nevarno!« Ni se oziral na to, poskusil je vse: rolanje, jahanje, boks, smučanje ...
Ljubezen je opera
Študiral je pravo in ga tudi doštudiral na Univerzi v Pisi. V devetdesetih je podnevi delal kot odvetnik, ponoči igral in pel po lokalnih barih. Poročen je bil s precej mlajšo Enrico, kmalu sta se mu rodila sinova. Uspeh v San Remu je leto po zmagi nadgradil s skladbo o poslavljanju Con te partirò ... A »samo« četrto festivalsko mesto ni moglo ustaviti popularnosti skladbe, ki jo je kasneje v angleščini posnel z angleško sopranistko Sarah Brightman. Time to Say Goodbye je postala najbolje prodajani singel vseh časov. Njegov glas je že osvojil ves svet in predvsem vrhove glasbenih lestvic, a njegova ljubezen je bila in ostala opera. Operno petje je študiral pri Lucianu Bettariniju in Francu Corelliju. Ko so ga vprašali, ali ima sploh rad pop, je preprosto odgovoril, da niti ne, a se zaveda, da ima v tej glasbi veliko občinstvo. Da s svojo popularnostjo ljudi, ki nikoli ne bi prišli v opero, privabi tudi tja. Želja – nastopiti na opernem odru – se mu je prvič izpolnila leta 1998. V Puccinijivi La Boheme je pel Rodolfa v Cagliariju na Sardiniji.
Mnogi njegovo delo opisujejo kot zmes opere in popularne glasbe. Nekateri kritiški zapisi, posebej v Ameriki, kjer se ga občinstvo sicer ne more nasititi, so prav neusmiljeni. New York Times je denimo zapisal: »Med še tako skromnim zvišanjem tona postane glas še tanjši in zdi se, da se bo pevec vsak čas začel daviti.« A mu vsi ti profesionalni poslušalci priznavajo, da ima neki drug talent, nekaj, kar presega glasbo, kar vleče ljudi k njemu. Morda je to romantična dopadljivost. Visok je, s širokimi rameni, lepega profila, skromnih manir. Človek, ki svojega uspeha ne jemlje smrtno resno. V intervjujih mirno prizna, da ga je strah nastopov pred publiko.
Bistvo je očem nevidno
A naj pišejo tako ali drugače, njegovi karieri ne škodijo. Do danes je prodal 85 milijonov albumov. Mnogi so posneti v studiu, mnogi v živo, mnogi so nastali v sodelovanju z drugimi glasbeniki. Že prvenec Romanza se je leta 1997 prodajal ob boku Titaniku. Drugi album Viaggio Italiano je bil na vrhu lestvic takoj naslednje leto. In tako naprej in naprej. Fant, ki se po mnenju zdravnikov sploh ne bi smel roditi, fant, ki je odraščal v majhni vasici blizu majhnega mesteca, poje papežem, kraljevim družinam, predsednikom, poje z najboljšimi pevci sveta, sodeluje z najboljšimi dirigenti, režiserji in polni najprestižnejše glasbene dvorane po svetu. Pel je tudi na drugi poroki in pogrebu svojega prijatelja in vzornika Pavarottija.
»Če bi Bog znal peti, bi zvenel kot Bocelli,« je nekoč dejala Celine Dion, s katero sta posnela duet The Prayer, ki je osvojil zlati globus in nominacijo za oskarja. Dirigent Zubin Mehta je prepričan, da ima Bocelli izjemno sposobnost, da kontrolira vsako noto. Njegovi prijatelji pravijo, da bi bili radi kot on, a da tega poguma, te moči nimajo. Bocelli o svoji slepoti ne želi govoriti. Pogosto ponavlja besede Mladega princa: Če hočeš videti, moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.
Njegovo poslanstvo je prinašati ljudem veselje, pozitivno energijo. Tisoč stvari je, za katere je vredno živeti, pravi. Leta 2001 je pel na spominski slovesnosti v New Yorku takoj po septembrskih terorističnih napadih na WTC, pel je na otvoritvi olimpijskih iger v Torinu pa svetovnega prvenstva v nogometu v Južni Afriki, in tudi na podelitvi oskarjev. Menda se na dan koncerta drži stroge rutine: preživi ga v tišini in se počasi ogreva.
O slavi pravi, da ima skrivnostne poti. »Pride, ko hoče, in gre, ko hoče.« Ni mu povsem prizanesla. Prvi zakon teže popularnosti ni zdržal in končal se je leta 2002. Takrat pa je tudi srečal novo ljubezen Veronico Berti. Leta 2012 se jima je rodila hči, dve leti pozneje sta se poročila.
Cinema s Sabino Cvilak
Nikoli ni pozabil svojega prijatelja, vzornika Pavarottija. Po njegovem zgledu vsako leto pripravlja »operni Woodstock« v svojem rojstnem kraju, ki ga imenuje Teater molka (Teatro del silenzio).
V Ljubljani bo ob spremljavi RTV simfonikov (in s sopranistko Sabino Cvilak) predstavil album Cinema, na katerem so glasbene teme iz filmov Gladiator, Boter, Ljubezenska zgodba, Doktor Živago, Evita in številni drugi. To je njegov petnajsti studijski album. Poje v petih jezikih, mnoge skladbe je poznal, preden jih je slišal tudi v filmu. »Zame je vsaka zase moj osebni film, moja interpretacija tega, česar se spominjam.« Če bo album dobil nadaljevanje, pevec že ve, katera pesem bo na njem. Tonight iz muzikala West Side Story (Zgodba z zahodne strani). •
