Andrea Bocelli: »Pomaga mi strast do življenja«

Vedno je čutil, da je njegova usoda glasba. In petje. Že kot deček je na radiu začarano poslušal slavnega italijanskega tenorista Franca Corellija. Pri dvanajstih letih je zaradi nesreče popolnoma izgubil vid, a ostal pri glasbi. Tudi kot diplomirani pravnik je podnevi hodil v službo, ponoči pel v barih. Vse do zmagovitega nastopa na najprestižnejšem italijanskem glasbenem festivalu v San Remu, ko mu je pesem o mirnem morju večera prinesla prvo mesto.

Od takrat poje vsemu svetu. Danes je za njim 80 milijonov prodanih albumov. Je najbolje prodajani klasični glasbenik. V Ljubljano nocoj prihaja prvič. Elektronska pot, ki smo jo ubrali do njega pred tedni, je imela stroga navodila njegovih agentov: nič osebnega, nič o slepoti, nič o družini. Zato je bilo najbolje začeti pri začetku, v februarski noči 1994.

Nekateri se še vedno spominjamo vašega nastopa v San Remu. Začeli ste počasi, rahlo hripavo peti o mirnem morju večera. Zdela se je še ena lahkotna pesem o ljubezni, potem pa ste nas nekje na sredini presenetili s tenorjem in skorajda himničnim koncem. Noč, ki vam je spremenila življenje!

To je bila noč najbolj intenzivnih čustev v mojem življenju. Dosežek po dolgih letih trdega dela in mnogih zaprtih vrat pred mano. A bilo je istočasno, čeprav se tega takrat niti nisem zavedal, začetek kariere, ki je presegla moje najsvetlejše sanje. Še ko sem bil deček, so me poslušalci sprejemali s toplino in iskrenim navdušenjem. Vendar pa svet zabave ni vedel, kaj bi z mano, kako bi me ovrednotil, menili so, da je moj glas zastarel, da nekako nima prihodnosti. Kar se je torej zgodilo leta 1994, je potrdilo smisel moje vztrajnosti.

Skladba Il mare calmo della sera govori o ljubezni, a seveda ni edina ljubezenska v vašem repertoarju. Zanima me, v katerem verzu katere pesmi se sicer najbolj prepoznate?

Najbrž me najbolje predstavlja prav skladba, s katero me je spoznal ves svet in ki je postala klasika. To je Con te partirò in v angleščini Time to Say Goodbye. Vendar so tudi druge skladbe, ki jih nosim v srcu, včasih zaradi intentivne glasbene linije, včasih zaradi sporočila, ki ga prinašajo. Od My way do Voglio vivere così, od Cheek to Cheek do Moon River, od La Vie en Rose do Be My Love.

Dvajset let je že, odkar ste Time to say Goodbye zapeli s Sarah Brightman in ki vas je takorekoč zasidrala na vrhove glasbenih lestvic po vsem svetu. Jo danes pojete drugače?

Ne naveličam se je. In pravzaprav mislim, da je ne pojem nič drugače. Time To Say Goodbye je pristala na najvišjih mestih glasbenih lestvic v 50 državah in mnogi rekordi še danes niso preseženi. Samo v Nemčiji, kjer jo predvajajo na vseh večjih športnih dogodkih, je postala najbolj prodajan singel vseh časov. Ravno te dni ponovno izdajamo album Romanza in skladba, ki ima letos jubilej, je uvrščena tudi v različicah, ki doslej še niso bile objavljene. Ena je z orkestrom, druga pa je intimna akustična izvedba s klavirsko spremljavo.

Kaj od življenja pred lestvicami in slavo pogrešate? Kakšen je bil Andrea Bocelli med toskanskimi griči?

Kot mladenič sem bil nemiren, več čas sem iskal izzive in močna čustva v različnih dejavnostih, kot je na primer vodno smučanje, padalstvo, vznemirljive hitrosti. Skozi leta pa sem si nabral več modrosti in previdnosti. Vsi pogrešamo mladost, a to je čisto psihološko, ko je nekaj že za nami, tisto šele znamo ceniti. Kakorkoli, reči moram, da cenim vsako obdobje svoje preteklosti in kljub ponorelemu tempu svoje kariere se ne morem pritoževati nad življenjem, ki je bilo tako radoradno z mano. Močna nostalgija na neke pretekle čase pa je predvsem povezana z ljudmi, s katerimi sem bil nekoč, a jih zdaj ni več. V prvi vrsti sta to moj oče Sandro in moj dragi prijatelj ter učitelj življenja Amos Martellacci.

Verjamete v naključja ali usodo: da vas je na primer v nekem baru odkril Zucchero, dal posnetek z vašim glasom poslušati Pavarottiju. Da ste se učili pri slavnih italijanskih pevcih in nenazadnje, da ste imeli vendarle podporo doma pri starših. Česa so vas ti ljudje naučili?

Kot otrok sem bil samouk petja, pel sem tisto, kar sem hotel. Bolj sistematično sem se lotil učenja šele pri osemnajstih letih, ko sem odšel k Lucianu Bettariniju. Zahvaljujoč njemu se se naučil discipline, ki je pri petju tako pomembna kot pri športniku, da doseže rezultat. Leta pozneje se imel čast srečati Franca Corellija. Obstajata dve vrsti učiteljev. Prvi dajejo natančno določeno tehnično znanje o vokalizaciji in pri tem te naučijo vaj uporabnih tudi za vse vrste športnih disciplin; ker glas je vedno rezultat dejavnosti mišice. Tak učitelj je bil nepozabni Bettarini. Corelli je bil drugačen. Bil je kot muza, ki vodi po poti posnemanja. In potem je stopil v moje življenje tudi Pavarotti: naučil me je, kako naj pojem brez truda, kako naj svoj glas uporabljam kot svoj inštrument, ki brez težav daje od sebe najboljše. To je baza, če tega ne znaš, v mojih letih ne poješ več. Veliko pa seveda dolgujem svojim strašem: vzgajali so me v tesno povezani družini, dali so mi izobrazbo, ki se je izkazala za nepreceljivo tako v življenju kot v moji karieri.

Pred leti ste napisali zelo čustveno pesem očetu, v kateri pravite: Nič me ne bo prestrašilo, pokvarilo, lahko zmagam. Ampak pusti, da to naredim sam. Skoraj vsak se lahko prepozna v tem odnosu, s te ali one strani. Kaj vas je spodbudilo k tej izpovedi?

To je bilo pravzaprav pismo, ki sem ga napisal očetu pred četrt stoletja. Nekakšen testament življenja, ki kaže veliko ljubezen, močno vez in hkrati kompleksno, intenzivno razmerje, polno napetosti med očetom in sinom. Njegovi pomisleki, načrti in želje o moji prihodnosti so namreč pogosto trčili ob moje odločitve, trmo, da sam premagam vse ovire.

Večkrat ste povedali, da je opera vendarle vaša prva ljubezen. Na operni oder pa vam je uspelo prvič stopiti na Sardiniji, v glavni vlogi Rodolfa v Puccinijevi La Boheme. Ste se tam počutili tako domače kot na koncertnem odru?

Posebej rad imam to opero, ker v zgodbi ni zlobnega značaja. Usoda pač vstopi na sceno v obliki bolezni. Zame je to verodostojna tragedija, ki me nikoli ne bo nehala vznemirjati. Poleg tega mislim, da je bila to prva opera, ki sem jo kot otrok slišal v celoti. Ko sem torej v vlogi Rodolfa leta 1998 stopil na oder opere v Cagliariju, je bil seveda zame to velik izziv. Izkušnja, ki naj bi potrdila mojo vrednost v opernem svetu tudi za prihodnje. In ugotovil sem, da je spopadanje s posamezno vlogo na odru priložnost za poglobljeno analizo karakterja in vseh njegovih psiholoških odtenkov. To pa lahko le koristi vokalno interpretaciji.

Maestro Zubin Mehta je v nekem intervjuju povedal, da imate popolno kontrolo nad vsako noto, kar je pravzprav redka sposobnost. Kaj je mislil s tem?

Maestro Mehta je velik glasbenik in hkrati zelo prijazen človek. Počaščen sem, da lahko delam z njim, da sem lahko njegov prijatelj. Velikodušne besede, ki jih omenjate, pa se po mojem mnenju navezujejo na neko vrsto moči, trdnosti v mojem glasu, ki sem si jo pridobil, s tem ko sem nenehno iskal tehnične izboljšave

Deček iz majhne vasi blizu majhnega mesta sredi Toskane zdaj poje papežem, kraljem, predsednikom, občinstvu na največjih dvoranah, stadionih sveta. Je treba še kaj reči ob tem?

Mojo kariero sestavljao različni zidaki, vsak od njih ima svoj pomen, sicer bi se ta hiša sesula. Moram pa priznati, da ima zame poseben pomen petje pred zadnjimi tremi papeži: Janezom Pavlom II., Benediktom XVI. in Frančiškom.

Menda imate strogo rutino pred vsakim nastopom.

Moje telo je moj inštrument, zato se trudim ostati v formi, ukvarjam se s športom, nikoli se ne prepuščam ekscesom. Poleg tega je v vsakdanjem življenju pevca zelo pomemben tudi študij. Konstantno izobraževanje je tako pomembno, kot so za športnika redni treningi. A pri vsem skupaj mi pomaga tudi strast do življenja, podpora, ki jo dobim od družine in vas vseh, ki me poslušate. Pa tudi želja, ki ji sledim že več let, da ostanem na strani Dobrega.

Obstaja pesem, ki je ne morete peti? In ki bi jo želeli, pa je še niste?

Obstajajo skladbe, ki so del zvrsti, ki niso moj svet, moja »stvar«, recimo country ali jazz. In potem so tu skladbe, in ni jih malo, za katere še ni bilo priložnosti, da bi jih pel. Na srečo je svet poln ustvarjalnih misli in čudovitih melodij, ki presegajo vse kulturne in generacijske ovire.

Peli ste različne duete, z najboljšimi, najbolj prepoznavnimi pop, opernimi glasovi sveta. Kako jih izbirate?

Izbira pevskega partnerja je stvar razuma, pa tudi stvar čustev; tako kot slikar, ko se odloča o tem, kateri dve barvi se bosta lepo ujeli in kakšen odtenek bo dobil, ko ju bo zamešal skupaj, tudi pevci vedno iščemo kolege, ki so skupaj z nami sposobni ustvariti kemijo. S katerimi lahko dosežemo lepoto in moč izrazne kakovosti tega čarobnega in začasnega trenutka, ki se imenuje duet.

V Ljubljani boste predstavili svoj petnajsti album Cinema, na katerem so filmske glasbene uspešnice. Album je bila menda vaša dolgoletna želja. Je to nekakšen poklon otroštvu, nostalgija?

Zame je zelo pomembno, da izvajam melodije, ki so zaznamovale moje življenje, ob katerih sem zorel, ki so me ganile, me zabavale. Že vrsto let sem imel v mislih album, ki bo sledil tej »fil rouge«. Album predstavlja moj idealen izbor na področju zvočnih zapisov iz vseh časov. Zahvaljujoč novim aranžmajem in naprednim snemalnim tehnikam sem zelo zadovoljen z rezultatom.