Anika Horvat: Jaz sem prvinska ženska

Ko stopi v prostor, ga zagotovo napolni. Je glasna, jasna, največkrat nasmejana. Prav tako napolni tudi največji oder, ko stopi nanj. Takrat je vse, nežna kot poletna sapa, orkansko divja, dostojanstvena, vse, kar pesem od nje potrebuje, da bi bila slišana, občutena. Anika Horvat je dobitnica številnih glasbenih nagrad, izobražena pevka, zvezda stalnica slovenske glasbene scene. Ženska, ki jo hranita morje in ljubezen do vsega, kar počne!

Od malega že ste na odrih, hitro, še pred najstniškimi leti ste postali javna oseba, vas je to v življenju kaj obremenjevalo?

Težko opisujem natančno po letih, ker sem sebe kot javno osebo dojemala zelo različno po obdobjih glede na to, da sem na oder stopila že pri devetih letih. Najprej me je nastopanje pred množico strašno veselilo, kmalu pa sem videla, da to ni tako rožnato. Že v osnovni šoli sem imela nekaj slabih izkušenj. Zelo zgodaj sem začutila žlehtnobo ljudi. Zdaj o tem že dolgo ne razmišljam več, očitno je ljubezen do glasbe tako močna, da je premagala vse. Do osmega meseca nosečnosti sem vztrajno nastopala, in ko je bila hčerka stara pet mesecev, sem se vrnila na oder. To je bil moj največji odmor v življenju. Če želiš biti glasbenik vse življenje, ni lahko, vendar drugega jaz niti ne poznam, s tem sem se sprijaznila. Vam pa povem še nekaj, da lahko v Sloveniji kot javna oseba prav lepo in mirno živiš. Tudi skriti se da, kadar to potrebuješ, se umakniti, da te nihče ne vidi, če to želiš. Tistim, ki se stalno pojavljajo po revijah, je to že všeč.

Pred kratkim sem vas gledala na Poletni noči, odpeli ste tri svoje pesmi. Malo sem bila razočarana nad odzivom nas gledalcev, na polnem velikem Kongresnem trgu aplavz ob čudovitih nastopajočih ni bil kaj bučen.

Mnogokrat se zgodi, da ni pravega odziva poslušalcev. Kadar grem na koncert kot gledalka, aktivno sodelujem, ampak žal sem med izjemno redkimi. Ko je nekaj dobro, se res prepustim, navijam, pokažem zadovoljstvo, navdušenje. Priznam, pogrešam več entuziazma med ljudmi, da se odzovejo, ko se jim na odru popolnoma predaš. Da energija kroži in jih ni sram, kaj bodo drugi rekli. Da zaploskajo na vso moč, tega primanjkuje, spontanosti. Po drugi strani pa se jaz ne bi že vse življenje ukvarjala z glasbo, če ne bi dobila povratne informacije, imela ob sebi ali srečevala ljudi, ki me bodrijo. Kolikokrat me kdo ustavi in mi pove, da mu je katera moja pesem pomagala, kam ga je popeljala. V življenju je tako, da po dežju res vedno posije sonce. Izvajalcu je lepo, če ve, da je ljudem všeč, kar dela, saj ne dela tega samo zase.

Kadar se Anika Horvat znajde na drugi strani odra - med gledalci in poslušalci - se prepusti glasbi in aktivno sodeluje. Foto: Mediaspeed

Opažate, da je tako v zadnjih nekaj letih ali je tako le pri nas v Sloveniji?

Mislim, da je tako v zadnjih letih. Povezano je z dogajanjem po svetu in pri nas, kot da ljudem ni do zabave. Pri tem ne mislim do žuriranja v diskoteki, zabavo si lahko narediš tudi pred domačim pragom, medtem ko čakaš na boljši jutri. Ljudje nikoli ne smemo vreči puške v koruzo ne glede na to, kako slabo kaže. Želela bi si, da si vsakdo vsaj v svojem malem okrožju, če se le da, naredi veselje. Tudi sama sem že imela krizna obdobja, ampak se zavedam, da prav v najtežjih časih ali ko ostaneš sam, si prav sam sebi lahko v veliko pomoč.

Ko ste omenili, da ljudem primanjkuje spontanosti … (me prekine)

No, meni je ne! (smeh) Jaz bi jo kdaj lahko nekaj podarila tudi komu drugemu, ker jo imam včasih preveč. Še zdaj sem dostikrat ob čem lepem tako razposajena, da se obnašam kot kakšna najstnica.

Ravno to sem hotela reči, da se mi zdite zelo prvinska ženska, kolikor sem vas imela priložnost v zadnjih letih videvati na raznih koncih ob različnih priložnostih.

O, hvala lepa. Od zdaj naprej, ko mi bo kdo očital, da se obnašam preveč razposajeno, mu bom odgovorila: »Ne, jaz sem prvinska ženska.« (smeh) Delam kot čutim, poleg vzgoje in kulture, ki ju seveda spoštujem, sem takšna v osnovi, to sem pri sebi začutila že kot deklica. Pozneje, v zgodnjih dvajsetih, sem dojela, da moram čuvati to malo Aniko, da je nič in nihče ne sme uničiti. Da ta otroškost, ta deklica pride na plano, ko je čas zanjo, in da jo vedno čutim v sebi. To je moj moto. Če to ugasne, si gotov! Se počutiš starega.

Zagotovo se napad na to »dragoceno, ranljivo in neukročeno« dogaja v življenju vsem nam. Vsi smo večkrat v nevarnosti, da bi »ugasnilo«, kako jo ohranjate?

Po mojem je v življenju zelo pomembno, da čutiš strast, da delaš nekaj, kar ljubiš, nekaj, za kar živiš, te vleče naprej, pri čemer se počutiš vrednega. Poglejte Magnifica, kako spontan in naraven je, nič ga ne ustavi, ali pa Severa Gjurin, preprosta in tako močna, in še marsikoga bi lahko naštela, ki se zna izraziti točno v tem, kar je. Tudi pri meni je to absolutno glasba, imam pa še druga zanimanja. Torej, to niti slučajno niso materialne dobrine, temveč talent, ki ga gojiš, razvijaš in ob njem rasteš, kar po navadi ni tvoja služba, je pa vedno povezano z ustvarjalnostjo. Tako se razvije zdrava samozavest, ne nadutost. Če tega nimaš, veniš kot roža. Ko si zadovoljen, si prvinski!

Tudi meni kdaj v življenju ne gre dobro, pa pogledam svojo družino ali pa imam čez nekaj dni koncert. To pomeni, da moram na vaje, da se vidimo s fanti iz benda, oddelamo svoje, počutim se vredna in to mi spet prinese veliko veselja, izrazim se in vse steče v dobro smer. Če bi se zaležala, zaprla v svoj svet, bi težje zlezla ven tako hitro. Je pa res tudi, da znam zelo dobro ignorirati, kaj si ljudje mislijo o meni ali kako me gledajo, in si vzamem svojo zabavo. Jaz živim svoje življenje, sama si režem svoj kos kruha, zato me drugi ne zanimajo. Seveda pa me zaboli kdaj kakšen grd komentar, saj sem zagovornica konstruktivne, lepe kritike. Pogosto se v naši deželi srečujem s tem, da ne znamo konstruktivno kritizirati, znamo samo potlačiti, pljuvati in ugasniti.

Pevka s svojo pozitivnostjo ostaja mladostna, razposajena in spontana. »Včasih se počutim kot najstnica«, še doda. Foto: Mavric Pivk

Ste izobražena glasbenica, ki smo jo lahko slišali že v številnih zvrsteh, od duetov v rap pesmih, lastnih festivalskih uspešnic ob podpori simfoničnih orkestrov, disco glasbi s svojim bendom do interpretiranja zimzelene Poletne noči na povabilo gospe Elze Budau. Vam je kakšna glasba izpod časti?

Izpod časti nikakor ne, ravno obratno. Nekaterih stvari, v katerih vem, da ne bi bila dovolj dobra, se ne lotim. Iz spoštovanja, ne izpod časti. Ko začutim ritem, ki sem ga sposobna odpeti, se v to podam, podlaga je tisto, kar naredi glasbo lepo, poslušljivo, ne obremenjujem se z zvrstjo. Jaz ljubim tako takrat, ko s svojim bendom divje norim na odru, kot tudi takrat, ko z orkestrom interpretiram pesem, ki me boli od zgodbe, ki je njeno ozadje. Neskončno se veselim turneje letos! Zdaj, enajstega avgusta, bomo imeli z mojim bendom koncert v Bernardinu, 28. septembra v hiši Slamič v Ljubljani, to pa je tudi prvi datum moje jesenske turneje po Sloveniji. Ogromno profesorjev sem imela in vsak od njih mi je dal nekaj svojega, prvi je bil moj oče seveda, potem sem nadaljevala pri gospodu Francu Leskovšku, Nadi Žgur, pri Marku Bajuku na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, Manici Smrdel in še kar nekaj jih je bilo, trenutno sem pri prof. Marini Martensson. Ko se je obdobje poučevanja pri enem končalo, sem šla naprej. Vedno nove vaje dobivam, vsak teden enkrat do dvakrat treniram, vsaka pesem zahteva nov pristop, je grajenje od začetka, študij. To je moje razkošje.

Kako vas je zaznamovalo življenje ob morju? Ste kdaj resno razmišljali, da bi šli z Obale živet v prestolnico, kjer je kulture, glasbe na pretek?

Vedno bolj ugotavljam, da mi je lepo oditi in lepo priti nazaj. Tudi v Ljubljani sem imela nekaj časa stanovanje, zdaj pa mi je čisto dovolj, če sem tam enkrat, dvakrat na teden in se vrnem k morju. Jaz sem kot delfin, ne zdržim dolgo v Ljubljani, moram hitro nazaj na morje. Stela mi reče: »Mama, ti si riba,« ko noče v vodo, in ji pravim: »Poglej svojo mamo, kako rada ima morje.«

Kaj ste odkrili o sebi, odkar ste mama?

V prvih mesecih po porodu sem ugotovila, in se tudi načudila, da sem takšna: zjutraj sem počakala, da se zbudi, potem čakala, da je pojedla, počakala, da je spet zaspala, in to popolno prilagajanje hčeri me v bistvu ni obremenjevalo, ampak osrečevalo. To, priznam, me je pri sebi presenetilo. Njen čas čutim kot svoj čas, kvaliteten. Dobro se počutim kot mama. Ugotovila sem, da se s Stelo obnašam tako, kot bi se do sebe, ko sem bila punčka. Res jo gledam kot malo Aniko. Niso se mi zgodile kakšne velike krivice kot otroku, daleč od tega, a se poskušam postaviti v njeno kožo in se sprašujem, kaj je meni veliko pomenilo kot punčki. Sprašujem se, kako sem si želela, da bi govorili z mano, pa morda kdaj niso. Tako govorim z njo in mi gre zelo lepo. Ugotovila sem, da mi zelo pomaga, da pojem, da imam nastop, čeprav nisem čutila potrebe, da bi se odlepila od Stele v prvem letu. Potem so prišle ponudbe in sem jih sprejela. Ugotovila sem, da se lepo napolnim, ko grem nastopat, da se tudi malo sprostim, in sem potem še boljša mama. Zdi se mi, da je mama še boljša, če se začne ukvarjati s sabo kot ženska.

Kakšne ženske srečujete v življenju, jim je kaj skupnega, če potegnete črto?

Nisem tip ženske, ki bi se dveh prijateljic oklepala že od vrtca naprej, kje pa, v življenju, tudi zaradi glasbe, srečujem vedno nove ljudi, s katerimi se potem družimo ter ustvarjamo, in to nam prinaša skupen kvaliteten čas. Stalnice so redke, tiste, ki pa so, nisem z njimi v stiku vsak dan. V življenju sem vedno znala iti naprej. Ko se je nekaj končalo, je bilo zame to naravno. Srečujem vedno boljše ženske. Kar mi recimo ni bilo všeč pri osebi iz preteklosti, v novem poznanstvu ne ponovim, ko spoznam človeka, sem pozorna, da je čim bolj pristno. Dam še drugo možnost, tretje pa ne več, nimam časa, ker se moram ukvarjati tudi s Stelo. Prav zato, ker ne pustim to sito tako gosto, srečujem krasne ljudi, še kvalitetnejše. Ko smo skupaj, si dajemo, drug od drugega odhajamo obogateni.

Kaj pa vam najbolj prav pride v življenju, katera lastnost?

Vztrajnost (ustreli kot iz topa). Pustimo talent, samozavest, veliko ljubezen do vsega, kar počnem. Dostikrat sem že rekla, poln kufer imam vsega, ne grem se več, že naslednji trenutek pa sem šla naprej! Vztrajnost mi je najprej padla na pamet. Lahko pridejo grdi trenutki, ko bi najraje vse nekam poslala, vendar imam to lastnost, da se ne glede na to, kako slabi so trenutki, ne zažrejo dokončno vame, ker tisto je najhujše.

Anika Horvat meni, da ima lahko glasbenik v Sloveniji dovolj miru in zasebnosti, če to želi. Foto: Mavric Pivk

Imate kakšne skrivne kotičke, kamor se na obali zatečete po mir, navdih, pa ne mislim na okoliške lokale?

Naša obala ni ravno velika, julija in avgusta je na portoroški plaži ogromna gneča, ampak imam svoje kotičke za mir in sprostitev, seveda, veliko jih imam. Ne povem javno, kje so (smeh), vas pa bom peljala na kakšnega.

Slišala sem, da vam je ogenj zelo blizu, da si radi vzamete priložnost zanj. Kaj je v njem, da ga tako radi prižigate?

Preden sem spoznala svojega dragega, sem prijateljici Jasni, ki ima velikansko njivo na Hrvatinih in prostor za piknik, pomagala kuriti vejevje. Moja nona je živela na vasi, zunaj je bilo majhno dvorišče in tam sem vedno kurila. Torej, nisem piromanka, da bo jasno, vendar ogenj zelo rada zakurim. In če ima kdo kamin, ko pridem na obisk, se prilepim tja. Ogenj name močno vpliva, zelo sproščujoče deluje, kot na vsakega, ki se vsaj malo spozna na ogenj. V bistvu ob njem ne potrebujem nič, to je ena odlična televizija, meditacija. Zdi se mi, da takrat res na nič ne misliš, le na to, da boš metal polenčka in oblikoval ogenj. Ogenj je krasna stvar, daje energijo. Seveda vse v mejah normale.

Kdo vas je naučil prižigati pravi ogenj?

Ata, ampak me ni bilo treba kaj dosti učiti, to imam v krvi. Zdaj se lahko vprašam, ali sem Indijanka ali ciganka (smeh). Po moje obojega malo, pa tudi Afričanka. Včasih se šalim, ker imam krvno skupino 0 – ta je najbolj redka in najstarejša –, da izhajam iz Afrike. Zadnjič smo se pogovarjali, da sem po barvi las in oči tipična Afričanka (smeh). Šalo na stran, to je globoko zakoreninjeno, tako kot sva začeli ta pogovor, da sem prvinska, tako spada tu zraven tudi moja ljubezen do ognja. Kot prilika dela tatu, pri meni prilika dela ogenj, kontroliran, seveda, ha ha.