Anika Nilles, srečna za bobni

Pogovor z glavno zvezdo pred kratkim končanega BUMfesta, ki podira rekorde.

Objavljeno
09. februar 2018 15.38
Špela Kuralt
Špela Kuralt

Ženske za tolkali zdaj verjetno niso več tabu. Pa vendar jih je malo. Med tistimi, ki bodo zagotovo med tolkalne vrste pritegnile še kakšno predstavnico nežnejšega spola, je nemška tolkalka Anika Nilles. Dvakrat je na noge spravila spet povsem razprodani BUMfest in se z delavnico, te so na festivalu vedno brezplačne, še dodatno zapisala v srce več kot stotniji.

Umetniškemu direktorju še vedno edinega mednarodnega festivala tolkalnih skupin v državi, Dejanu Tamšetu je v Žalec tokrat uspelo privabiti trenutno eno največjih zvezd tolkalne scene, 34-letno Aniko Nilles.

Njen slog igranja je nekakšen progresivni pop, rock, z značilnim »groove« občutkom. Njeno večkrat nagrajeno igranje je lahkotno, a vsak udarec je premišljen. Nillesova vse skladbe, pri katerih so v ospredju bobni, spiše sama, na koncertih jo velikokrat spremlja njena skupina Nevell.

V Žalcu je nastopila kot solistka, vodila je tudi delavnico. Tako kot podira rekorde na youtubu, je podrla rekord na žalski delavnici, toliko udeležencev namreč še ni bilo. In že po delavnici je začutila, da se v Žalcu, kjer je imela svoja prva koncerta po operaciji roke, zelo dobro počuti: »Ko sem stopila pred več kot sto slušateljev, sem se takoj vživela, bila sem presenečena, kako dobro smo delali in kako hitro je minila ura in pol. To je pomagalo tudi meni, da sem bila potem na večernem koncertu res sproščena. Dejan in njegova ekipa so me res presenetili, kajti včasih si pred odhodom v novo okolje ne ustvariš ravno realne slike.«

Kako vas je Dejan Tamše prepričal, da pridete na BUMfest?

Imava skupnega prijatelja. Claus Hessler (na BUMfestu je nastopil lani, op. p.) naju je povezal drugič, prvič pa sva se srečala pred dvema letoma. Čeprav je bil takrat samo kratek pogovor.

Vas je youtube izstrelil med zvezde?

Mislim, da je bila za vse skupaj bolj odgovorna bobnarska skupnost. Youtube je zgolj orodje za predstavitev moje glasbe in igranja. Veliko deljenja tega videa je bilo, ampak navsezadnje je več odvisno od tega, kdo to kasneje posluša.

Je bilo to, preden ste se odločili za poklicno glasbeno pot in pustili redno službo?

Službo sem pustila veliko prej, preden sem posnela video. To sem naredila, da sem lahko študirala glasbo.

Kako so to odločitev sprejeli starši?

Starši so me podpirali in me še podpirajo pri glasbenem ustvarjanju. Ugotovili so, da sem zelo srečna pri igranju bobnov. Res je, da veliko potujem, zato se ne vidimo pogosto, in radi bi vedeli, da je z mano vse v redu. Saj veste, starši.

Kaj vas je od mladih nog klicalo k bobnom?

Ves čas igram samo bobne. Odraščala sem z njimi, so moj inštrument. Začela sem kot šestletnica v krajevni glasbeni šoli, tam sem igrala kakšna štiri leta. Oče je igral v lokalnem orkestru in me je peljal tja. Potem sem imela še nekaj zasebnih lekcij v orkestru.

Skladbe, ki jih izvajate, so vse vaše. Bobne posnamete vi, je drugo iz računalnika?

Ko se lotevam nove skladbe, začnem s klaviaturami na računalniku, bobne včasih posnamem v studiu, da se pripravi nekakšen osnutek. Potem glasbeniki v moji skupini Nevell odigrajo inštrumente, ki jih sama ne znam igrati. Razen klaviatur, ki jih posnamem z računalnikom, so drugi inštrumenti pravi.

Od kod navdih za vaše skladbe?

Navdih pride različno. Poslušam od modernega jazza do rocka, poslušam blues, pop, Johna Mayerja, tudi Justina Timberlaka, ki je s svojo skupino v živo eden mojih najljubših, veliko idej dobim iz tega.

Zdi se, da ste našli zmagovalno kombinacijo za (večinoma) instrumentalno glasbo.

Drži. Ampak o tem ne morem povedati ničesar. Ko imam dober občutek o skladbi, rečem, to bo to. Na začetku sem pisala pesmi, ideja je bila, da bi imeli pevko. Potem sem na akademiji hotela narediti nekaj drugačnega kot prej, ko je šlo za podporo pevcu. Prinesla sem bobne v ospredje, vsem je bilo všeč in so rekli, da je treba delati v to smer. Tako se je začelo.

Dobili ste tretjo nagrado za najboljšo učiteljico na podelitvi posebnih bobnarskih nagrad. So delavnice izziv?

Delavnice, klinike in mojstrski tečaji so popolnoma drugačni kot koncerti. Na koncertu si samo glasbenik, delaš tisto, kar rad delaš, igraš svoj inštrument in svojo glasbo. Na tečajih si učitelj in vsakič je drugače. Ljudje so različni, nikoli ne veš, kakšno je njihovo predznanje, ne veš, ali so glasbeniki ali so tolkalci ali ne znajo ničesar. Obvladovati moraš različne situacije, različne ljudi. Velik izziv je, seveda.

Kakšen je bil BUMfest?

Zelo sem uživala. Nisem pričakovala, da so ljudje tako naklonjeni tej glasbi in da bodo tako uživali. Tega res nisem pričakovala, ker je na festivalu mešanica nastopajočih na klasičnih inštrumentih oziroma klasičnih tolkalih in po drugi strani na setu bobnov na način, kot jih igram jaz. To je povsem drug svet. Nisem vedela, kako se bodo odzvali ljudje, ki uživajo v morda bolj mirni, tišji glasbi, na to, kar počnem jaz. Tokrat je bila res dobra izkušnja.

Kaj načrtujete v prihodnje?

Želim si bolj pripeljati glasbo v življenje. Da bi igrala skladbe, ki sem jih spisala, v živo s svojo skupino. Da bi šla s skupino na turnejo. Všeč so mi tudi klinike in delavnice, ampak mislim, da je čas za mojo glasbo v živo na odru. Osredotočila se bom predvsem na koncerte.