Dvodnevno gostovanje Kitajske nacionalne opere je eden od vrhuncev letošnjega ljubljanskega festivalskega programa. Po dosežkih je China National Opera House nekaj posebnega, to govori že podatek, da je edino operno gledališče, ki sodi neposredno pod ministrstvo za kulturo.
Ta status leta 1952 ustanovljeni instituciji, ki sodi med najbolj priljubljene kitajske orkestre in najbolj uveljavljene na azijsko-pacifiškem območju, prinaša posebne možnosti: za doseganje visokega standarda produkcij so upravniku na voljo najboljši posamezniki z različnih področij.
Predsednik upravnega odbora in umetniški vodja opere, profesor Yu Feng, se lahko pohvali, da so doslej z obširnim repertoarjem največjih opernih del gostovali v več kot petdesetih državah na petih kontinentih, ob ljubljanskem gostovanju pa postreže še s podatkom, da so ravno oni kitajskemu občinstvu prvi predstavili Turandot v italijanščini.
Leta 1986 so v Pekingu izvajali Puccinijevo opero La bohème, v kateri je bil Rodolfo nihče drug kot Luciano Pavarotti, iz leta 2001 je ljubiteljem glasbe ostal v spominu njihov koncert v pekinškem Prepovedanem mestu, ko so z njimi nastopili trije zvezdniški tenorji, Luciano Pavarotti, Plácido Domingo in José Carreras. Leta 2008 je sledilo odmevno gostovanje 220-članskega ansambla v Kairu, kjer je Turandot na štirih predstavah lahko doživelo več kot pet tisoč obiskovalcev.
A to niso prave kitajske številke, bolj običajno je slišati, da je Turandot kot enega vrhuncev mednarodne operne sezone leta 2009 v dveh dneh videlo sto tisoč ljudi; seveda, opero so izvedli na pekinškem nacionalnem stadionu oziroma v tako imenovanem »ptičjem gnezdu«.
Zgodba Turandot in Kitajske nacionalne opere se tu še ne konča. Pred štirimi leti so izvedli opero v Damasku, pred tremi leti se je Turandot vrnila domov, z njo so namreč nastopili na odmevnem gostovanju v rimskem Auditorium Conciliazione, letos, tik pred ljubljanskima nastopoma, pa je kruta princesa res prišla domov, saj so Kitajci nastopili na tradicionalnem Puccinijevem festivalu v mestu Torre del Lago.
Po prvih vajah smo postavili nekaj vprašanj glavnemu dirigentu opere, maestru Yu Fengu, predsedniku upravnega odbora in umetniškemu vodji opere, ki je sicer tudi profesor na pekinškem osrednjem konservatoriju in vodja tamkajšnjega oddelka za dirigiranje, med letoma 2011 in 2014 pa je bil glavni gostujoči dirigent rimskega simfoničnega orkestra.
Maestro, koliko turnej na leto opravi vaš ansambel?
Tokratna turneja traja deset dni, sicer pa običajno potujemo mesec in pol.
Kako izbirate repertoar?
Za dve leti naprej se odločamo, katera povabila bomo sprejeli, in glede na okoliščine oblikujemo svoje programe gostovanj. Pred dvema letoma smo zelo uspešno nastopili v Rimu in zdaj vsako sezono prihajamo v Evropo, lani smo tako na primer gostovali v Švici, novembra smo nastopili v ženevski Palais des Nations.
In kako vas sprejema evropsko občinstvo? Drugače kot domače?
Doslej smo naleteli na precej navdušene odzive, tudi kritika je o naših nastopih pisala z zadovoljstvom, nova povabila kar prihajajo, tako od italijanskih opernih hiš kot od drugod.
Kdaj ste začeli izvajati Turandot?
Pred skoraj tridesetimi leti smo se lotili tega dela, bili smo prva kitajska kulturna hiša, ki je izvedla Turandot. Nastopili smo ob odprtju olimpijskih iger v Pekingu, s Turandot smo bili tudi v Egiptu in Siriji, letos nas je pot zanesla na Puccinijev festival v Torre del Lago. Sicer pa imamo na repertoarju celoten Wagnerjev Nibelunški prstan.
Kako izbirajo pevce za vodilne vloge, je precej alternacij?
Vseh naših petinštirideset solistov je Kitajcev, vsi so se šolali na Kitajskem in so vloge v italijanščini ali nemščini, Valkiro, Traviato, Carmen, Madamo Butterfly, sposobni izvesti tudi v kitajščini.
Bral sem, da so solisti vaše hiše dobitniki številnih tujih nagrad in priznanj.
To vsekakor podpiramo, je pa res, da je precej glasbenikov iz našega ansambla še študentov, če sem natančen, so to moji študentje, saj poučujem na pekinškem osrednjem konservatoriju.
Kakšna so vaša pričakovanja pred ljubljanskima nastopoma?
Prepričan sem, da bo šlo vse v redu, prvo, kar sem opazil, je fantastična akustika Gallusove dvorane Cankarjevega doma.