Apoteoza zmagoslavja ljubezni, sreče in pravice

Moralo je biti leta 1805, ko je Ludwig van Beethoven slišal­ uničujoče mnenje o operi­ ­Fidelio: »Te glasbe ni mogoče­ peti!« To je povedala njegova­ prva Leonora, sopranistka Anna Milder, basist Sebastian­ Mayer, prvi Don Pizarro, pa dodal: »Moj svak ne bi nikdar napisal tako prekleto neumne glasbe.« Mislil je na Wolfganga Amadeusa Mozarta.

Prvo naročilo za opero, je v gledališkem listu v besedilu Fidelio ali poti iskanja iz teme k svetlobi zapisala Veronika Brvar, je skladatelju predlagal prvi direktor gledališča Theater an der Wien Emanuel Schikaneder leta 1803, ponudil mu je svoj libreto Vestas Feuer, po direktorjevem bankrotu in prav gotovo tudi po natančnejšem pregledu libreta, ki pričakovano ni temeljil na visokih etičnih idealih, je Beethoven z novim direktorjem gledališča podpisal pogodbo za opero s sodobnejšo snovjo.

Žanr pogumne žene

Navdušil se je nad libretom Léonore ou L'amour conjugal francoskega pisatelja in politično angažiranega moža v francoski revoluciji ­Jean-Nicolasa Bouillyja. Libreto, ki je hvalnica zakonski ljubezni in zmagoslavje dobrote nad zlom in tiranstvom, je v nemščino prepesnil ­libretist, gledališki arhivar in dvorni uradnik Joseph Sonnleithner. Sodobna tema, pri kateri naj bi pesnik za »model« uporabil zgodovinsko izpričano junaštvo žene v francoski revoluciji, je navdihovala k upodobitvi tudi Beethovnove ­sodobnike.

Pravzaprav je francoska revolucija prinesla takratno operno modo, v kateri so visoko kotirale dramatične zgodbe o junaški, požrtvovalni ženi, ki poskuša tako ali drugače, tudi na drzen in nevaren način, rešiti svojega ljubljenega, v čemer je bilo velikokrat mogoče ne le med vrsticami prebrati uporniška stališča proti politiki tiranov in zagovarjanje svobode.

Bouillyjevo Leonoro je uglasbilo več skladateljev že takoj po nastanku, a kot naj bi izpričevali dokumenti, je navedla Veronika Brvar, Beethoven v času komponiranja svoje različice nemškega prevoda Bouillyjevega teksta ni poznal oper drugih skladateljev. Komponiral jo je med letoma 1804 in 1805. Zaradi zapletov s cenzuro, je spomnila avtorica, je bila premiera v zadnjem trenutku prestavljena na 20. november 1805, operi pa so, brez skladateljevega soglasja, spremenili naslov iz Leonore, oder Der Triumph der ehelichen Liebe (Leonora ali zmagoslavje zakonske ljubezni) v Fidelio oder Die ehelichen Liebe (Fidelio ali zakonska ljubezen). Z novim imenom naj ne bi več spominjala na že znane operne upodobitve Leonor.

Predelava za predelavo

Dunajska premiera med francosko okupacijo ni bila uspešna, saj je tedaj prisotno občinstvo večinoma ni razumelo, zdela se jim je predolga. Po še dveh ponovitvah v praznih dvoranah je direktor gledališča opero umaknil s sporeda. Na program je znova prišla marca 1806 v močno skrajšani redigirani različici v dveh dejanjih. K tretji postavitvi opere so Beethovna spodbudili trije pevski solisti, skladatelj pa je sprejel vabilo pod pogojem, da s pomočjo nemškega pesnika in cenjenega prevajalca Georga Friedricha Treitschkeja pripravi temeljito predelano različico, za katero je napisal tudi novo uverturo. Ta je sicer zazvenela šele na prvi ponovitvi, saj mu je pred tem ni uspelo napisati.

Pod taktirko skladatelja, ki je že tonil v mraku gluhote, je bila opera Fidelio izvedena 23. maja 1814, tokrat v gledališču Kärt­nertortheater (med občinstvom je sedel tudi sedemnajstletni Franz Schubert, da si je lahko kupil vstopnico, je prodal nekaj svojih šolskih knjig), novembra sta sledili izvedbi v Pragi in spet na Dunaju. Delo, o katerem je skladatelj v pismu Treitschkeju zapisal, da mu bo prineslo trnovo krono, je začelo svoj zmagoslavni pohod. Fidelio v tretji preobleki se je ohranil na repertoarju do današnjih dni.

Po sto in dvesto letih

Na slovenskih tleh so edino Beethovnovo opero prvič postavili na oder maja 1927, ob praznovanju stote obletnice skladateljeve smrti, potem še leta 1931 in tik pred začetkom druge svetovne vojne, septembra 1940, po vojni pa aprila 1948, decembra 1963 in zadnjič novembra 1996. Nocojšnja premiera pod glasbenim vodstvom in taktirko šefa dirigenta Jaroslava Kyzlinka natančno sto let po prvi slovenski uprizoritvi Fidelia je sicer v izvirnem nemškem jeziku, vendar brez govorjenega besedila, ki ga vsebuje libreto. Režiser in scenograf Rocc, umetniški vodja ljubljanske opere, se je odločil govorjene dialoge nadomestiti z odlomki iz skladateljevih pisem neznani »nesmrtno ljubljeni«.

»Ljubi me. Danes. Včeraj.«

Rocc je na predstavitvi premiere povedal, da so govorjene dele izpustili, ker se jim dramaturško in situacijsko niso zdeli odločilni. Namesto tega so uporabili citate iz Beethovnovih pisem »nesmrtno ljubljeni«, v katerih naslavlja svojo ljubezen kot angela. Pisma nikoli niso bila odposlana, prav tako glasbeno zgodovinopisje ni razvozlalo, kateri osebi so bila sploh namenjena, beethovnoslovje je Pismo nesmrtno ljubljeni, ki ga je za tokratno rabo prevedel Štefan Vevar, umestilo v poletje leta 1812.

Fidelio, se zdi, tudi sicer kar privlači nove interpretacije. Za letošnjo koncertno izvedbo z Londonsko filharmonijo si je režiser Daniel Slater prav tako zamislil nadomestiti izvirno besedilo z nepodpisanim metapripovedovanjem dveh igralcev, zgodbo pa povzel v enem stavku: Moški ljubi žensko, ki ljubi moškega, ki je ženska, ki ljubi ­moškega.

Tišina – in zmagoslavje ljubezni

Pri tokratni koprodukcijski uprizoritvi (po nocojšnji premieri bo Fidelio v Ljubljani na ogled še šestkrat, jeseni bo uprizoritev odpotovala v operno hišo v Vroclav, kjer bo na repertoarju prihodnje sezone, potem se bo spet vrnila na ljubljanski oder) je Rocc po poročanju STA izhajal iz opere in njene protagonistke Leonore, v kateri prepoznava ideal nesmrtne ljubezni – na odru jo bo upodobila sopranistka Urška Breznik. Leonora po več kot dveh letih iskanja najde soproga Florestana v zaporu. Vlogo bo odpel solist praškega Narodnega gledališča Jaroslav Březina, Don Pizarro, o katerem je neki britanski kritik omenil, da so ga v različnih produkcijah primerjali z Napoleonom, Stalinom, Sadamom Huseinom in Adolfom Eichmannom, bo na premieri Jože Vidic, alternacija je Robert Vrčon.

»Njena vera v ljubezen in zvestobo ga osvobodi. Gre za apoteozo zmagoslavja ljubezni, sreče in pravice,« je povedal Rocc. Pri tem Leonori pomaga prijatelj, angel zvestobe, ki ga bo upodobila članica ljubljanske Drame Barbara Cerar. Kot Fidelio – tisti, ki je zvest – bo interpretirala citate iz Beethovnovih pisem. V uprizoritev so torej vključene tudi skladateljeve besede o ljubezni, je dodal Rocc.

Kostumografijo podpisuje Belinda Radulović, koreograf je Gregor Luštek, uprizoritev pa spremljajo tudi videoprojekcije, delo grafičnega oblikovalca in animatorja Piotra Maruszaka iz Varšave. Te sicer, kot je povedal, niso najpomembnejši del predstave, lahko pa presenetijo občinstvo v finalu.