Tiskane izdaje
V ZDA, kjer se je najbolj razvil, ima korenine predvsem na jugu, kjer so temnopolti sužnji garali na poljih. Pentatonika je harmonija pesmi, ki so jih pele skupine obiralcev bombaža - da bi lažje prebrodili delovni dan. Žanr temelji na blues obliki, a vsebuje tudi druge elemente; na primer specifična besedila in instrumente.
Blues lahko razdelimo na več podzvrsti, ki varirajo vse od country (podeželske) glasbe do urbanega bluesa. Podzvrsti so bile priljubljene skozi celotno 20. stoletje.
Najbolj znani stili so Delta, Piedmont, Jump in Chicago blues. Druga svetovna vojna je blues zaznamovala s prehodom iz akustičnega do električnega bluesa, pa tudi pa s širjenjem občinstva, predvsem med belopolto poslušalstvo. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja se je razvil tudi blues rock.
Blues Rock
Blues Rock je nastal na začetku 60 let prejšnjega stoletja, ko so angleški in ameriški glasbeniki pod vplivom »elektrificiranih« delta glasbenikov, ki so po odpravi suženjstva začeli prihajati na sever ZDA, igrali tradicionalni blues, vendar na bolj agresiven, glasen in ritmično poudarjen način.
Od svojih začetkov je žanr šel skozi različne faze in v sebi združeval elemente countrya, južnaškega rocka, psihadelije in zgodnjega heavy metala, z dodatkom z jazzom navdahnjenih improvizatorjev. Poleg žanra, je blues rock vsaj delno zaslužen tudi za klasično zasedbo tipične rock skupine, ki jo sestavljajo ena ali dve električni kitari, električni bas in bobni, k temu pa so predvsem angleški glasbeniki dodajali še klaviature, največkrat hammond orgle, ameriški glasbeniki pa ustno harmoniko oziroma orglice v različnih uglasitvah.
Blues rock je bil in je še danes zelo vpliven glasbeni izraz, ki ga je mogoče zaslediti pri številnih skupinah širom po svetu, tudi pri tistih, ki na prvi pogled nimajo povezave ne z bluesom ali rockom. Če pozorno prisluhnemo, velika večina glasbe še vedno temelji na »hudičevem dvanajstercu«.
Atomic Rooster
Angleška skupina Atomic Rooster sicer ne spada med najbolj tipične predstavnice britanskega blues rocka, vendarle pa jih je mogoče šteti v širši krog skupin, katerih zvok je temeljil na tej glasbeni zvrsti. Čeprav ne najbolj razvpita skupina tistega obdobja, vendarle predstavlja zelo pomemben člen prehoda iz bluesa, blues rocka v progresivni rock. Skupina je začela nastajati poleti leta 1969, ko je morala skupina The Crazy World of Arthur Brown prekiniti svojo ameriško turnejo zaradi duševnih motenj klaviaturista Vincenta Cranea.
Ko je po nekaj tednih terapije prišel k sebi, sta se z bobnarjem Carlom Palmerjem (kasneje član tria Emerson, Lake and Palmer) vrnila v Veliko Britanijo. Domov sta prišla v petek, 13. junija 1969, ki je bilo po kitajskem koledarju leto petelina.
Ker sta nameravala ustanoviti novo skupino, sta se začela naokoli ozirati po članih in navezala tudi stike z Brianom Jonesom, članom Rolling Stones. Jonesa je na nesrečo in žalost vseh prehitela prezgodnja smrt.
Crane in Palmer sta skupini nadela ime Atomic Rooster, nato pa v bend povabila še basista Nicka Grahama. Z zasedbo vokala, klaviatur, basa in bobnov, so nekako sledili instrumentaciji The Crazy World of Arthur Brown. Prav izostanek električne kitare, kot sicer vodilnega instrumenta v blues rock zasedbah, je še posebej zanimiva, saj so bili Atomic Rooster ena prvih skupin tega sloga, ki tega instrumenta ni vsebovala. Njihov v osnovi blues rock, je zato že v zgodnji fazi pridobil pridih progresivnega rocka.
S postavljeno zasedbo in prgiščem lastnih skladb, je skupina kmalu začela nastopati v okolici Londona. Prvi vidnejši nastop se je zgodil v petek, 29. avgusta 1969, ko so v Lyceum Theatre v Londonu zaigrali kot predskupina Deep Purple.
Novo pridobljena slava jim je omogočila podpis pogodbe z založbo B&C Records in decembra 69 so odšli v studio, kjer so posneli svojo prvo ploščo. Prvenec z naslovom Atomic Rooster je v VB izšel februarja 1970, na radijskih postajah pa so ga promovirali z malo ploščo Friday the 13th.
Crane, kot glavni avtor glasbe in šef skupine je takrat ugotovil, da Atomic Rooster v primerjavi za drugimi, glasnejšimi in bolj udarnimi blues rock skupinami, ne more povsem enakovredno tekmovati, zato so v zasedbo (nekateri bi rekli končno), dodali električnega kitarista po imenu John Du Cann, ki je do takrat igral v acid-progresivnem bendu Andromeda.
Kot je bilo značilno za tiste čase je v trenutku, ko je v skupino prišel Du Can iz nje jadrno odšel basist in pevec Nick Graham. Du Can je tako poleg vloge vodilnega, solo kitarista nase prevzel še vokale, Crane pa je vodilne melodije igral na orgle, poleg tega pa je basovske linije odigral s pedali.
Tako sestavljena zasedba je intenzivno nastopala vse do junija 1970, ko je svoj odhod nenadoma najavil še bobnar Carl Palmer zato, da bi zapolnil bobnarski stol v nastajajoči super skupini Emerson lake And Palmer. Še ne cela dva meseca je bobne nato igral Ric Parnell, proti koncu avgusta pa ga je zamenjal nov član, mladi Paul Hammond.
Znova konsolidirana skupina se je zaprla v snemalni studio in zelo na hitro, kar je bila verjetno posledica precejšnje kilometrine na odrih, posnela svoj drugi album z naslovom Death Walks Behind You, ki je izšel septembra 1970.
Prav tako kot prvi, se tudi ta sprva ni prav dobro odrezal ne na lestvicah ne pri kupcih plošč. Po nekaj mesecih tuhtanja in iskanja prave skladbe so nato februarja 1971 na mali plošči izdali pesmico »Tomorrow Night«, ki se je uvrstila na 11. mesto angleške lestvice malih plošč, spodbudila pa je tudi prodajo albuma, ki je v nekaj tednih prilezel do 12. mesta lestvice albumov.
Atomic Rooster so bili uspešni, nastopali so pred razprodanimi dvoranami, plošče so se prodajale, krasili so naslovnice glasbenih časopisov in končno so v živo zaigrali v najbolj priljubljeni TV oddaji za mlade, namreč slavni Top of the Pops.
Začetek konca
Junija 1971 , v obdobju, ko je Crane znova začel razmišljati o spremembah članov, je bend nekoliko presenetil nepričakovan uspeh male plošče Devils Answer, ki se je prebil na 4. mesto britanske lestvice malih plošč. Začeli so s snemanjem naslednjega album In Hearing of Atomic Rooster, ki se je po izidu kmalu povzpel na 18. mesto lestvic. Crane je takrat nenadoma začutil, da bend nujno potrebuje novega pevca, ki bo na nastopih vzpostavljal boljši odnos s poslušalci in je na avdicijo povabil Peta Frencha, ki je takrat pel v skupini Leaf Hound.
Avdicija je bila skrajno bizarna, namreč takoj, ko se je French pojavil in odpel nekaj tonov, je Crane iz benda nemudoma odpustil Du Cana. Užaljenemu Du Canu je takoj sledil še bobnar Paul Hammond. Skupaj sta nekaj mesecev kasneje ustanovila svojo skupino Bullet, ki sta jo nato preimenovala v Hard Stuff. Skratka z novim pevcem so na novo posneli skoraj vse skladbe za novi album in In Hearing of Atomic Rooster je v VB izšel avgusta 1971.
Najnovejša zasedba, ki so jo sestavljali pevec Pete French, kitarist Steve Bolton, bobnar Ric Parnell Crane na klaviaturah je obilno nastopala pa Italiji, pa tudi v ZDA in Kanadi. Turnejo so zelo uspešno zaključili septembra 71 z dobrodelnim nastopom na Oval Cricket Ground v Londonu, kjer jih je skupaj z The Who in The Faces poslušalo več kot 65.000 ljudi. Po tem uspešnem nastopu je z odhodom presenetil French, ki je podpisal za ameriško založbo Atlantic Records, odšel v ZDA in se na hitro pridružil ameriški skupini Cactus.
Crane je v poskusu, da bi v bend znova vnesel svežo kri, za pevca angažiral (po glasu in stasu) mogočnega Chrisa Farlowa iz skupine Colosseum. Odšli so na kratko turnejo, da pridobijo nekaj rutine, nato pa so posneli album z naslovom Made in England.
Farlow je v skupino sicer prinesel močan in samozavesten vokal, vendar pa je tudi skoraj v celoti spremenil njihov slog. Progresivnega blues rocka je bilo praktično konec, prevladovati je začel soul, pokazali pa so se tudi zametki jazz rocka in celo funka. Na mali plošči so izdali skladbo Stand by Me, ki se ni uvrstila na nobeno lestvico, skoraj povsem neopažen pa je šel mimo poslušalcev in kupcev plošč tudi album Made in England.
In konec
Nerazumljive in že nekoliko panične zamenjave članov so se nadaljevale in ena od zasedb je leta 1973 izdala album Nice 'n' Greasy, na kateri so še enkrat predelali svoj zgodni hit Friday the 13th.
Atomic Rooster so v tem obdobju igrali nekaj, kar je bilo podobno funku. Na začetku zvesta publika, ki je bendom rasla skozi blues rock v progresivni in psihadelični rock, se je močno ohladila, zanimanje je izgubila tudi diskografska hiša Dawn Records, ki jim je odrekla svojo podporo.
Atomic Rooster je začel hitro razpadati. Zdaj že povsem osamljeni Crane je v še poslednjem zamahu skušal obuditi staro slavo in svoj zadnji nastop v kontekstu Atomic Rooster odigral februarja 1975 ob pomoči članov blues rock skupine Sam Apple Pie, nato pa razočaran in do konca izpraznjen Atomic Rooster dokončno razpustil.
