Aurelio - Tropski vetrič na leden zimski večer

Poseben večer glasbe ljudstva Garifuna v klubu Cankarjevega doma.

Objavljeno
25. januar 2017 13.32
Aurelio Martinez
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Ljudstvo Garifuna je nastalo iz potomcev preživelih sužnjev z dveh španskih ladij iz območja sedanje Nigerije, ki sta leta 1635 nasedli na obalah otoka St. Vincent v Karibskem morju. S porokami z domačimi Arawaki je nastalo ljudstvo Garifuna, katerega so Britanci nato želeli zasužnjiti in so ga po 30-letni vojni premagali. Preživele Garifunce so pregnali na majhen otok Roatan ob honduraški obali. Od tam se je to ljudstvo, ki je oblikovalo specifično kulturo, naselilo na obalnem pasu Srednje Amerike, kjer so sedaj države Honduras, Belize, Guatemala in Nikaragva. Garifunov je približno pol milijona, govorijo garifunščino, jezik, ki je nastal s prepletom afriškega in arawaškega jezika. Vse več pa jih živi v majhnih skupnostih v Združenih državah Amerike.

Tja se je preselil tudi oče Aurelia Martineza in mu je pošiljal domov kasete z ameriško glasbo. To ga je spodbudilo, da si je sam izdelal prvo kitaro. Sicer pa prihaja iz glasbene družine in mu je glasba bila usojena.

Z glasbo ljudstva Garifuna smo se v živo prvič srečali pred desetim leti, ko je na Drugi godbi nastopil takratni ambasador te glasbe Andy Palacio. Na koncertu bi romal biti tudi Aurelio, vendar zaradi zapletov vize ni mogel priti. Tako je prvič nastopil v Kinu Šiška pred petimi leti na Drugi godbi.

Na sinočnjem koncertu v klubu Cankarjevega doma, ki je bil prvi na njegovi evropski turneji, je Aurelio predstavljal nov album Darandi, za katerega je na novo posnel svoje uspešnice. Dobro razpoložen pevec in kitarist nam je predstavil košček zgodovine in kulture svojega ljudstva, predvsem pa njegovo glasbo, zaplesal pa je tudi nekaj plesov.

Aurelio

Foto Jožre Duhadolnik

Glasba zveni precej bolj afriško kot srednjeameriško in je zelo plesna. K temu je gotovo pripomogel Onan Castillo, ki je na preprost boben garifuna dobesedno spregovoril. Druga posebnost zasedbe, v kateri sta bila še basist Junior Guerrero in bobnar Angel Suazo, pa je bil kitarist Eduardo Cedeno. Slednji je prav z dušo pletel zvoke svoje surf kitare v kipečo tropsko melodiko in ritmiko.

Aurelio je kot svetovni ambasador ljudstva Garifuna nasledil Andyja Palacia in je pri tem početju zelo zagret. Zato je med drugim tudi nekoliko spregovoril o vsebini pesmi, ki so večinoma družbeno kritične in opozarjajo na krivice, še posebej krivice, ki jih je deležno njegovo ljudstvo, ki v nobeni od teh držav nima enakopravnega statusa, ne šol v svojem jeziku, ne medijev. Čeprav so jezik, ples in glasba Garifun v teh državah že od leta 2008 vpisane na seznam Unescove nesnovne dediščine pomembne za vso človeštvo, pa počasen razkroj njihove tradicionalne družbe in agresivna uradna jezika, španščina in angleščina, izpodrivajo garifunščino, ki je govori vse manj mladih.

Aurelio ponazarja svobodnega duha tega ljudstva, kar je razložil s pesmijo Yalifu (Pelikan), ki mu jo je pomagalo odpeti še občinstvo. Pelikan je svoboden, zanj meje ne veljajo in ne potrebuje nobene vize za potovanje iz ene države v drugo. Prijeten skorajda izobraževalno-glasbeni večer pa je zasedba zaključila s skladbo Africa, prvo, ki jo je Aurelio napisal in v kateri spregovori o kontinentu iz katerega prihajamo vsi.