Tiskane izdaje
»Bila sva mlada oba, ko preko mosta sva šla, maj je dehtel in mak je cvetel, jaz pa od sreče bi ves svet objel.«
Takole nekako gre tista, zdaj že ponarodela, Bila sva mlada oba bratov Avsenik, ki letos praznujeta šestdeseto obletnico ustvarjanja.
Takšen pa je tudi naslov novega narodno-zabavnega muzikala, ki ga je na oder postavila produkcijska hiša d&b produkcija z Davidom Rjazancevim na čelu.
Ljubljanska premiera »prvega tovrstnega muzikala na svetu«, katerega spretno režisersko taktirko vodi Jaša Jamnik, je v Križanke včeraj privabila ne le ljubitelje narodno-zabavne glasbe, temveč tudi tiste skeptike, ki so morda mislili, da je enajst napevov Vilka in Slavka Avsenika iz zakladnice Avsenikovih najžlahtnejših melodij nemogoče uspešno predstaviti v nežni, zabavni, romantični, humorni in melodramski gledališki obliki.
Premiera mjuzikla je bila sicer že 20 junija v Poletnem gledališču Studenec.
Štiridesetčlanska ekipa si želi, da bi predstava na slovenskih in tujih odrih živela najmanj pet let ter da bi jo videlo najmanj sto tisoč ljudi. Po premieri v Križankah si bo predstavo mogoče znova ogledati 28. septembra v Avditoriju Portorož, 1. oktobra pa v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Lahkotna glasbena komedija
Zgodba dogajanja je postavljena v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. »Za mlajšo generacijo so ta leta očarljiva zato, ker predstavljajo del zgodovine, medtem ko so za starejšo generacijo nekako povezana z nostalgijo,« je povedal Borut Veselko. Zamisel o narodno-zabavnem muzikalu ga je prešinila pred dvema letoma, k sodelovanju je povabil idealen igralski tandem Gojmirja Lešnjaka - Gojca in Natašo Tič Ralijan, na odru pa so se jima pridružili trije mladi igralci – Maruša Majer, Žiga Udir in Tadej Pišek, ter narodno-zabavna skupina Gregorji in plesna skupina Artifex. Za kostumografijo je poskrbel Alan Hranitelj. »Z muzikalom sem se prvič zares srečal, ko sem sodeloval pri projektu Moje pesmi moje sanje. Želel sem si ustvariti predstavo, ki bo za slovenski prostor nekaj novega. Skladbe bratov Avsenik so zaznamovale slovensko glasbo, zato sem jo tudi želel vpeti v novo glasbeno predstavo. Avsenikov opus je izjemno širok, ustvarjalcem je ponudil velik manevrski prostor za ustvarjanje. Čeprav v Ameriki muzikalom, ki so ustvarjeni na že obstoječo glasbo, menda rečejo 'džuboks muzikali', bi jaz našo predstavo opisal kot družinsko lahkotno glasbeno komedijo. Glavna igralca sta ljubko besedilo naredila tako žlahtno, da pravzaprav niti minuta v predstavi ne mine, da se gledalci ne bi smejali,« z nasmehom razloži Veselko. Gojmir Lešnjak - Gojc je prepričan, da je predvsem glasba tista, ki ta muzikal dela drugačnega. »Forma je klasična, zgodba pa slovenska, družinska, sentimentalna, zabavna in otožna hkrati. Veliko dela je bilo vloženega v predelavo teksta, ki je nekakšno skupinsko delo vseh nastopajočih in režiserja. Študij predstave je zahteval najprej trdo ločeno delo Gregorjev, ki so pripravili glasbo, plesalcev skupine Artifex, ki so oblikovali koreografije – nekakšen narodno-zabavni hip hop – in ne nazadnje igralskega dela. Zahtevnejši del so bile prav skupne vaje.«
Zaslužita si nagrado
»Brata Avsenik sta nekakšna slovenska brata Strauss. Ob odločitvi, da naredimo muzikal na njuno glasbo, sem si rekel: 'Pol predstave je že narejene.' Do te muzike čutim izjemno spoštovanje!« razloži Gojc. Veselko se strinja, da je bilo ustvarjanje muzikala izjemno odgovorno delo: »Veste, to so svetovno uveljavljeni glasbeniki, ki jih spoštujem. Z njimi smo navezali stik in se poskušali dogovoriti. Sprva so se odzvali zelo previdno, toda ko so prebrali besedilo, so bili zelo zadovoljni, saj smo ostali zvesti osnovnemu duhu Avsenikove glasbe. Ostali smo na področju nespornega, lahkotnega, zabavnega – tistega, kar naj bi življenje le polepšalo.« Pravi, da je glasbena predstava poklon Avsenikovemu 60-letnemu opusu. In čeprav Gojmir in Borut priznavata, da sta bila v sedemdesetih letih in pozneje večja ljubitelja rokenrola kot narodno-zabavne glasbe, sta prepričana, da si glasba, ki sta ja ustvarila brata Avsenik, zasluži ne le spoštovanje in poklon, temveč tudi primerno priznanje. »Ker je Slovenija zaradi njune glasbe dobila prepoznavnost tudi v tujini, si ustvarjalci muzikala želimo sprožiti akcijo, da bi Slavko in Vilko dobila Prešernovo nagrado!« sta odločena.
Na Golici po nemško
Za Natašo Tič Ralijan je bilo pri študiju Avsenikove zgodovine in glasbe najbolj šokantno dejstvo, kako počasna je pravzaprav ta, zdaj že ponarodela glasba: »Neverjetno, kako smo ljudje dandanes navajeni na hitri ritem. V primerjavi s sodobno glasbo je ta zelo umirjena. Pa tudi besedila so lepa in prostor je za izbrane in globlje misli.« Boruta je predvsem presenetilo število skladb, ki sta jih brata ustvarila: »Bilo naj bi jih več kot tisoč! In slišal sem tudi – pa ne vem, ali drži – da je Na Golici v celoti prevedena tudi v nemščino. Je to res?« Dodaja, da je glasba, ki so jo ustvarili Avseniki, po »izvedbi, težavnosti, interpretaciji in načinu, kako je aranžirana, izjemno profesionalna. Je preprosto perfektno izvedena in napisana!« Na njihovo glasbo tudi Veselka veže poseben spomin. Gojc pravi, da je vedno poslušal dobro glasbo, tudi Avsenikovo, in da je »sramovati se glasbe bratov Avsenik podobno kot sramovati se, da v Evropi vedo za nas, ali pa, če hočete, sramovati se, da si Slovenec. Če pustimo politiko ob strani, verjamem, da nikogar ni sram, da živi na tem rajskem delu planeta Zemlja!« In če iz mladosti posebnih spominov na Avsenikovo glasbo nima, saj je v mladosti poslušal predvsem rock in jazz, je drugače s Tič Ralijanovo. Pri njej doma so namreč pogosto poslušali plošče z glasbo bratov Avsenik. »Zaznamovala je nas in tudi določen čas. S to glasbo sem gor rasla. Doma smo imeli Avsenikove plošče, ki smo jih predvajali ob posebnih priložnostih – na silvestrovo, ob godovanjih, rojstnih dneh in drugih dogodkih. Moja najljubša Avsenikova skladba je še vedno Naj bo pomlad, seveda pa se kot folkloristka rada zavrtim tudi v ritmih Golice.«
