Avstralka Jackie Marshall na delovni terapiji v Sloveniji

Avstralska glasbenica Jackie­ Marshall se je zaljubila v Slovenijo in se redno vrača k nam, kjer preživi po več mesecev. Tokrat pri nas okreva po težki­ bolezni ter sklada, snema in pripravlja zvočno podobo za predstavo v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Zvečer bo nastopila v ljubljanskem klubu­ Daktari z izborom skladb s svojih albumov, ki jih je nanizala v dvajsetletni karieri.

Povejte nam kaj o sebi.

Sem avstralska kantavtorica. Končala sem študij na jazzovskem konservatoriju, vendar nisem sledila klicu jazza. Odločila sem se, da bom razi­skovala svoj skladateljski in izvajalski slog. Sicer pa snemam albume in hodim na turneje. Lani sem sicer imela premor zaradi bolezni, imela sem raka na dojki. Zdaj še vedno okrevam in prav to je bil eden od razlogov, da sem se vrnila v Slovenijo. Res sem se hotela spet srečati s tukajšnjimi prijatelji, da bi se v meni spet prižgala življenjska iskra.

S Slovenijo imate poseben odnos, mar ne?

Prvič sem prišla v Slovenijo leta 2003 in takoj srečala veliko fantastičnih umetnikov, predvsem igralcev in glasbenikov. Tu sem deležna posebnega filozofskega, konceptualnega klica, ki ga doma ne slišim pogosto. Ljubljana je krasno malo mesto, kjer se usedeš na kolo in odpelješ kamor hočeš na čudovit pogovor, kar pri meni doma, v Avstraliji, ni tako ­preprosto.

Kako ste jo odkrili?

Moj prijatelj Larry Croft, avstralski biolog in fizik, je sodeloval s havajskim medijskim umetnikom Joeyjem Skaggsom, ki je znan po kontroverznih medijskih posegih. Tistega leta sta bila povabljena v Slovenijo na medijsko konferenco. Takrat sem bila na evropski turneji in Larry mi je rekel, da moram priti v Slovenijo, kjer ima veliko prijateljev. Rekla sem 'v redu' in prišla. On je nato odšel, jaz sem pa ostala. (Smeh.) Zdaj sem prišla že četrtič za nekaj mesecev.

Kakšen odnos imata Jackie Marshall in The Peppercorn Queen?

Naziv The Peppercorn Queen so mi nadeli leta 2009 na nekem avstralskem glasbenem festivalu v puščavi. Za človeka je dobro, da gre občasno v puščavo, kjer se spočije ter okrepi svojo osebnost in identiteto. Starejša ko sem, več časa si želim preživeti v naravi. Tukaj jo zelo rada mahnem v gozd.

No, na tem festivalu v puščavi, ki ga organizirajo glasbeniki za glasbenike in je precej nor country rock'n'roll dogodek, sem se res smešno oblekla. Imela sem fantastično staro modro obleko in bujne blond lase. Na koncertnem prizorišču je bilo povsod veliko poprovih dreves, ki jim pravimo peppercorn ­trees, zato me je napovedovalec, sicer zelo znan pesnik, ko me je zagledal in za hip ostal brez besed, napovedal kot The Peppercorn Queen, kajti moji lasje so bili kot ­gigantska krona.

Tako sem med prijatelji (p)ostala The Peppercorn Queen, kar se je kot interna šala preneslo na celotno avstralsko glasbeno sceno. Zato sem leta 2014 pod tem imenom posnela poseben EP The Good People. Nisem imela druge možnosti in izbire.

Ste kantavtorica, ki nastopa tudi z različnimi skupinami. Kaj vam je bolj všeč?

Zares uživam, ko sem sama na odru, kjer se lahko predam občinstvu, se izrazim in improviziram. Lahko se tudi poigravam z glasom in eksperimentiram s tehnikami petja in igranja. Ko pa nastopim s skupino, je res močen občutek solidarnosti, da nisi sam, da je tam vedno nekaj ljudi, na katere se lahko zaneseš. Vendar moram takrat igrati tako, kot smo se ­dogovorili ...

Čez dve leti načrtujem obisk New Yorka, da bi posnela svoje pesmi z jazzovskimi glasbeniki, torej z več improvizacije.

Kaj trenutno počnete v Sloveniji?

S kostumografko Barbaro Stupica pripravljava predstavo za Lutkovno gledališče Ljubljana po Poletni knjigi Tove Jansson. To je zgodba o babici in osiroteli vnukinji, ki živita na majhnem finskem otoku. Igralki sta Olga Kacjan in Liza Marija Gračič, jaz pa pripravljam zvočno podobo, za katero bom uporabila posnetke s hrvaškega otoka Hvar, pa z Zaplane in moje kmetije v Avstraliji, z nekaj glasbenimi vložki. Premiera je napovedana 21. junija prihodnje leto, tako da bom maja spet tukaj.