Avtorji! Na kant ali v kanto?

Kljub ambicioznim nastavkom, ki so obljubljali razmislek o sodobnem in preteklem stanju kantavtorstva doma in po svetu in o medijski in kulturnopolitični iz- oziroma prej zapostavljenosti tega žanra, je dveurno druženje v Komuni Kina Šiške zaostalo od zastavljenih premis in se zamotilo z iskanjem pravno-formalne definicije za ta »specifičen glasbeni profil«. Kantavtorji in kantavtorice Xenia Jus, Katarina Juvančič, Jani Kovačič in Peter Andrej so ob Juretu Longyki in moderiranju družboslovca in glasbenega publicista Milka Poštraka opozorili na problem (ne)prepoznavanja njihove umetnosti na državnem nivoju, ki zadeva predvsem opredelitev kantavtorstva kot samostojnega statusa v poslovnem registru. Zdaj morajo namreč svoje delo opisovati z danimi opcijami skladatelj, aranžer, pevec, tekstopisec ... »Težko je biti kombinatorec,« je stanje s smučarsko prispodobo duhovito povzel Andrej Tomšič, ki je pred pogovorom z nastopom še demonstriral prvine omenjene umetniške zvrsti.


Predalčkanje

Tako so prisotni, kljub temu da umetniki sami pogosto ne dajo veliko na žanre in predalčke, kamor jih tlači kritiška javnost, večino časa razpravljali ravno o tem. O vsebini, torej, o čem in kako pišejo, pojejo in igrajo – največkrat na kitaro, občasno tudi z orkestrom (zaradi česar niso nič manj kantavtorji, kot je povedal Jani Kovačič in v dokaz navedel Boba Dylana, Jacquesa Brela in Marka Breclja), udeleženci niso veliko govorili. Ob spraševanju, ali je kantavtorstvo stanje duha, stanje umetnosti, glasbeni žanr, stil, način komponiranja ali uglasbljanja poezije – bodisi osebnoizpovedne, politične ali družbeno angažirane –, morda pripovedovanje zgodb skozi glasbo, so ugotovili, da so meje žanra ohlapne in da je topogledno kantavtor tudi Pero Lovšin, ko z akustično kitaro uglasblja svoje pesmi. Andrej Šifrer je nekaj časa ohranjal načelo igranja ob tabornem ognju, je omenil Kovačič. Na vprašanje Jureta Longyke, ali je bolj pomembna glasba ali besedilo, so se zbrani strinjali, da sta najpomembnejša izvajalec in njegovo doživljanje.


Pevec s kitaro ima zgodovino

Zgodovinsko zaledje kantavtorstva je orisal Jani Kovačič. »Pesmi so ob spremljavi brenkala prepevali že grški kitarodi in prirejali tudi tekmovanja v tej umetnosti. V srednjem veku so avtorsko glasbo in pesem širili trubadurji, truverji in minnesängerji, ki so glasbo prinesli tudi na dvore, kjer se je ljudska plat izgubila. To so zopet obudili pisci kupletov (z njimi je svojo kariero začel tudi Ježek). Pozneje je zlasti na ameriški folk song (posebej na Peta Seegerja) opazno vplivala španska državljanska vojna.«

»Definicija kantavtorja kot pevca s kitaro je bila presežena leta 1965, ko je Bob Dylan na festivalu folk glasbe v Newportu kitaro priklopil na ojačevalec,« je tradicijo dopolnila Katarina Juvančič in dodala, da je kantavtor ustrezna oznaka za avtorja, ki kvanta oziroma besediči in poje (canta). Anglosaški vplivi, predvsem glasba Boba Dylana in Joan Baez, so dosegli tudi naše kantavtorje, Tomaža Pengova, kot tudi hrvaškega Draga Mlinarca. V sedemdesetih letih je slovenska kantavtorska glasba našla izviren izraz. Kako se v stiku z ostalimi glasbenimi žanri in modernimi smernicami v poeziji ta glasba spreminja, nismo izvedeli.

Prihodnje debate

Nakana, spregovoriti o klasični vlogi kantavtorja kot prenašalca protestnih in družbeno-političnih sporočil, se je začela in končala z omembo Tomaža Domiclja kot prvega »protestnega pevca« pri nas. To tradicijo v določeni meri danes nadaljujejo raperji, kot je N'Toko, je bilo še rečeno. Pomembne teme, kaj se dogaja z angažiranostjo kantavtorjev danes, se niso dotaknili. Bržkone so si debaterji spregledana vprašanja pustili za naslednje okrogle mize, ki jih v želji osvetliti ta večkrat zapostavljeni glasbeni žanr nameravajo prirediti vsak mesec.