Ballaké Sissoko in Vincent Ségal − večer tradicionalne klasične glasbe

Sinoči sta prvič pri nas nastopila malijski mojster na koro Ballaké Sissoko in francoski čelist Vincent Ségal. Sissoko je v ljubljanskem Cankarjevem domu že nastopil v zasedbi Kasséja Madyja Diabatéja, medtem ko je bil Ségal prvič pri nas. On je tudi, v svoji francoski angleščini, pojasnjeval njuno sodelovanje in občasno povzel zgodbe o nastanku posameznih pesmi.

Predstavila sta predvsem glasbo z njunega novega albuma, drugega po vrsti, Musique de nuit, zaigrala pa sta tudi nekaj pesmi s prvenca Chamber Music. To je bil večer meditativne inštrumetalne glasbe, ki je bila zelo transična, repetativna in komunikativna. Tudi nastajala je tako. Kot je povedal Ségal, s Sissokojem ne vadita pesmi, temveč preposto sedeta skupaj in igrata, kot bi imela nekakšen neskončni jamm session. Ko se neki deli glasbe posebej dobro prekrijejo in ujamejo, to postane neko okostje skladbe. Medtem ko je posnetke albuma Musique de nuit, ki so ga snemali ponoči na strehi Sissokojeve hiše v Bamaku, obogatilo občasno blejanje Sissokovovih ovac, je sinočnje muziciranje »ozemljevalo« kihanje, smrkanje in kašljanje občinstva.

Ob poslušanju skupnega igranja Sissoka in Ségala poslušalec sploh nima občutka, da bi lahko obstajalo različno kulturno okolje, iz katerega prihajata tako izvajalca kot inštrumenta. Univerzalnost glasbe je bila tako očitna in samoumevna, da so takšna vprašanja povsem odveč. Na trenutke je sicer vodilne glasbene teme igral eden, drugi pa spremljavo in obratno. Zanimivo je to, da je Ségal čelo igral večinoma kot brenkalo, in ne kot godalo, na trenutke pa je njegov čelo zvenel kot njarka, tradicionalna malijska enostrunska violina.

V celoti gledano je to bil eden najbolj intimnih in krhkih koncertov zadnjih nekaj let, kajti mojstra dveh klasičnih akustičnih inštrumentov dobro vesta, da glasnost in hitrost v glasbi nista vse.

Sinočnji koncert Ballakéja Sissoka in Vincenta Ségala je občinstvu prikazal resnično čarobnost glasbe.