Ko pripoveduje o zadnjih petih letih, ki jih je preživel v New Yorku, kamor se je s Ptuja odpravil študirat bobne, štiriindvajsetletni Žan Tetičkovič sogovornika preseneti z zrelostjo. Govori o vtisih, pomislekih, strahovih, željah in idejah, ki jih je najprej zapisoval v dnevnik, zdaj pa so dobile še glasbeno obliko v projektu Port of Life. Med telefonskim pogovorom v ozadju komaj slišno vsake toliko po nogi zabobna s paličicami, kot bi hotel poudariti pomen nekaterih besed.
Projekt Port of Life je nastajal zadnjih pet let in povzema vašo izkušnjo življenja v New Yorku. Glasba je razdeljena na več delov, stopenj, obdobij. Je za vsako skrita zgodba?
Vsakdo, ki se je kdaj odselil v novo okolje, drugo kulturo, se je soočil z različnimi občutji. Tudi sam pri sebi sem kmalu po prihodu v New York opazil velike spremembe psihičnega stanja, ki je prehajalo skozi nekakšne faze. Nekoč sem brskal po knjigah o psihologiji in naletel na opredelitev pojma akulturacije, torej prilagajanja na novo okolje, ki ga je Eric Kramer razdelil na šest stopenj: slovo, evforija, kolaps, osamitev, prilagoditev in nov začetek. Moje notranje občutje se je popolnoma ujemalo s to teorijo in takrat sem dobil idejo, da glasbo, ki je v tem obdobju nastajala, razdelim na teh šest delov. Sicer sem ves čas imel v glavi zvok, občutek, kako bi glasba morala zveneti. Ta okvir ponazarjata uvodni in zaključni del koncerta z naslovom Dusk in Dawn (mrak in zora).
Pa začniva s slovesom, ki v sebi že skriva neko ambivalenco. Žalost in pričakovanje.
Ob prvem obisku New Yorka oktobra 2010 sem se v to mesto zaljubil. Hotel sem ga izkusiti in se v njem preizkusiti. Januarja 2011 sem že s kovčki stal na letališču. Nisem sicer imel občutka, da odhajam za vedno. Tako kot so ga imeli na primer prvi priseljenci, ki so z ladjo pripluli na Ellis Island. No, ko sem obiskal ta kraj, me je začela tematika akulturacije še bolj zanimati. Zmrazilo me je ob izjavah ljudi, ki so pripovedovali, kako so ob slovesu od svojih dragih v rodni deželi vedeli, da jih ne bodo videli nikoli več. Moje slovo sicer ni bilo tako dokončno. Vseeno imaš občutek, da se lahko vrneš, če ti ne bo šlo. Seveda me v tujino niso gnali ekonomski, politični ali socialni razlogi, a sem kljub temu odšel s Ptuja zato, ker sem hotel biti nekje drugje. Spomnim se zadnje noči doma, ko smo z družino sedeli v dnevni sobi. Ozračje je bilo kot v kakšnem Hitchcockovem filmu. Grozljivo.
A v novem okolju te zajame evforija. Kaj je bil vaš prvi vtis o metropoli?
Svetloba. Nešteto luči. In hitrost. Ko sem pisal ta stavek suite, sem razmišljal, kako z melodijo, aranžmaji, godali ponazoriti vso to svetlobo in hitrost. Nihče ne pozabi trenutka, ko se po stopnicah prvič povzpne iz podzemne železnice in ga takoj zgrabi nori mestni utrip. Bil sem popolnoma zaljubljen v jazz, in ko sem prvič občutil energijo tega mesta, kjer ta glasba najbolj živi, sem bil čisto iz sebe. Norišnica! Vsak dan sem želel izkoristiti do konca. Niti za trenutek nisem hotel zapreti oči, ker se mi je zdelo, da lahko v tej stotinki sekunde zamudim preveč novih stvari. Vsak dan sem šel na vsaj pet koncertov in kmalu zapravil ves denar.
Človek ne more večno živeti tako intenzivno. Je bilo srečanje s kruto realnostjo trdo?
Evforija je trajala precej dlje, kot sem pričakoval. Nenadoma pa se je vse zrušilo. Vse moje predstave, pričakovanja, vse se je sesulo v prah. Spoznaš, kako daleč od doma si, nimaš ne družine ne pravih prijateljev. Američani ne izžarevajo preveč človeške topline. Njihova komunikativnost in odprtost sta navidezni in nikoli te zares ne spustijo blizu. Mojo osebno krizo je poglobilo še tedanje vzdušje v jazzovski skupnosti, kjer se je ravno razplamtela debata o preimenovanju jazza v BAM (Black American Music). Nekateri moji črnski sošolci so to vzeli precej dobesedno in me gledali postrani, češ kaj boš ti belček iz vzhodne Evrope tukaj igral jazz. Vse to sem si zelo gnal k srcu in se začel še sam spraševati, kaj sploh delam tu. Ko pride taka kriza, se veliko ljudi vda in njihova izkušnja v novem okolju se konča. Pritiski so premočni in komaj čakajo, da se vrnejo domov.
Kaj je vas gnalo naprej?
Vrgel sem se v delo. Med vso to norostjo sem začel dobivati vizije. Ideje, apetit po ustvarjanju. Po letu hitrega življenja sem se zaprl vase in se tudi fizično osamil. Ne moreš namreč pisati in ustvarjati, če noriš naokrog. Želja, da končam svoj projekt, je bila prevelika. Začutil sem veliko odgovornost, da moram zastavljeno idejo tudi realizirati.
V tem času ste prejeli tudi nekaj nagrad za kompozicijo združenja ASCAP.
Da, to je bila nagrada ameriškega združenja skladateljev in izdajateljev za mlade skladatelje. Star sem bil 20 let in bil sem prvi tujec, torej Neameričan, ki je to nagrado prejel dvakrat. To je bila »uradna« potrditev, da sem na pravi poti, in mi je vlivala voljo do ustvarjanja. Čez dve leti sem dobil še eno tako nagrado.
Mnogi pravijo, da se nikoli niso počutili bolj osamljene kot v množici sredi New Yorka.
Se strinjam. Po približno letu dni se mi je začelo malo bolj svitati, v kakšno kulturo sem se priselil. Na lepem me je začelo pri Američanih vse motiti. Zato sem se začel bolj družiti s »svojimi«. Zahajal sem v čevabdžinico Sarajevo v Queensu, kjer me je preveval občutek domačnosti, igral z glasbeniki iz nekdanje Jugoslavije … Potem pa sem si rekel, pa saj nisi prišel v New York igrat balkanske glasbe! Spet sem se zaprl v svoj lastni glasbeni svet.
Umikali ste se na rob, namesto da bi sprejeli ameriško kulturo. Razumljivo.
Nekaj časa je bilo tako lažje. Kot sem rekel, sem se vse bolj zapiral vase, a v osami ne moreš večno živeti. Zaradi svojega psihičnega zdravja moraš nazaj v družbo. Asimilacija je proces, ki sem ga v petem delu suite ponazoril s funkoidnimi zlomljenimi ritmi, ki ustvarjajo občutek zibanja. Lovljenja ravnotežja.
Najbrž je lažje ujeti ravnotežje, če imaš ob sebi še nekoga. Ste našli tako osebo v New Yorku?
Sem mnenja, da se moraš najprej naučiti biti srečen sam. Se sam preživljati. V nasprotnem primeru sta dva, ki se naslanjata drug na drugega, kar je morda za koga lažje, lahko pa je to vir novih težav. Če pa najdeta najprej moč vsak v sebi, lahko ustvarita trdno in zdravo zvezo. Sicer pa, kaj jaz vem, saj nimam še niti 25 let! Občutek samozadostnosti me preveva šele zadnje leto. Zdaj je New York postal moj dom. Tu se počutim varno, srečno. Ta zadnja faza je prišla kot nekakšna odrešitev. Proces vzponov in padcev se je ustavil. Ustalil sem se. Postal to, kar sem si želel biti. Težave, ob katere trčim, rešujem tukaj, ne naslanjam se več na Slovenijo. Vedno bom imel zaledje in podporo doma, na Ptuju, ampak tega »kvizka« nočem izkoristiti.
Popolna akulturacija je sovpadla tudi s koncem štiriletnega šolanja na New School, šoli za jazz in sodobno glasbo. Čas je za nov začetek. Kako naprej?
Od diplome lani maja sem čas posvečal zgolj temu projektu. Službe si še nisem iskal. S šolo sem še vedno v stikih. Med študijem sem namreč služil denar tudi kot asistent nekaterim profesorjem, recimo Chrisu Stoverju, ki je poučeval glasbeno teorijo in teoretsko analizo glasbenih oblik. Še vedno pa sem asistent glasbenice Jane Ire Bloom, ki je nominirana za grammyja. Sicer pa glasba odpira širok spekter poklicev. Rad bi se bolj posvetil studijskemu igranju. Tudi glasbena produkcija me zanima. Na Winter Jazz Festivalu, ki je sredi januarja potekal v New Yorku, sem imel priložnost pokramljati z velikim producentom nemške založbe ECM Manfredom Eicherjem. Pogovor me je zelo navdihnil.
Kot je videti, bolj pišete glasbo, kot pa jo igrate …
Veliko igram. Vedno sem čutil, da sem bolj bobnar kot pa recimo skladatelj. Tudi skelet kompozicij vedno sestavim na bobnih, ko pišem harmonije, pa se preselim za klavir. Bobni so moja prva ljubezen, ki se ji bom spet v celoti posvetil. Kot rečeno, sem se v zadnjem času držal bolj zase. Če nisi v stalnem obtoku, te drugi glasbeniki ne kličejo toliko v svoje zasedbe. A zdaj se nameravam vrniti na sceno.
Tiskane izdaje
