Besne pesmi kot spomenik naše dobe

Radio Študent organizira že osmi festival Tresk. Začel se bo nocoj v ljubljanskem Kinu Šiška, nadaljeval in končal pa jutri v Pritličju. V okviru glasbenega programa bo nastopilo več predvsem novejših glasbenih zasedb. Svoj novi glasbeni izdelek Besne pesmi bo zvečer predstavil kantavtorski veteran Jani Kovačič ob pomoči skupine Ana Pupedan.

Jani Kovačič je pri Založbi Radia Študent izdal dvojno koncertno ploščo Besne pesmi, ki je nastala v sodelovanju z zasedbo Ana Pupedan. Na vprašanje, na kaj je besen, je odgovoril: »Na kaj nismo besni? Po petindvajsetih letih se počutimo izigrane in prevarane. Predvsem pa smo nazadovali in smo zdaj nekje ob koncu 19. stoletja. In še padamo. Nočemo, da je naša prihodnost preteklost.«

Kovačič je znan po ostrem jeziku, ki neusmiljeno biča in jasno odslikava naš vsakdan. Z zasedbo Ana Pupedan se je srečal na ljudskih vstajah in protestih in odločili so se za nadgradnjo tamkajšnjega ad hoc sodelovanja. »V turbulentnih mesecih ljudske vstaje smo se odločili, da bomo napravili nove pesmi za take priložnosti, komade našega besa in jeze, cinizma in optimizma, veselja in obupa ter predvsem človeškega vitalizma in obešenjaškega humorja. Ker ne vemo, kaj bo, moramo biti pripravljeni na vse,« se je posmehnil.

Tako Jani Kovačič kot Ana Pupedan imajo svoj posebni črnohumorni pogled na svet, ki je opazen v njihovih pesmih. Kovačič je povedal, da »nam ostane le še smeh, ko zremo v ta naš ništrc. In ta odmeva po vesolju in ga sproti dela.« Na kar petintridesetih posnetkih so se Jani Kovačič in Simon Avsec (vokal, violina, mandolina, orglice), Boštjan Požar (električna kitara, vokal), Peter Žnidaršič (baskitara, vokal) in Marko Doles (bobni, vokal) dobro ujeli. Njihovo spontanost je Kovačič pojasnil z besedami, da »je vsak nastop kot tri vaje. Vsako snemanje pa velja za štiri vaje. Tako smo imeli precej vaj  – in vaja dela mojstra.«

Besne pesmi so zbirka živih posnetkov z dveh koncertov. Eden je bil v Mladinskem centru Postojna, kjer je snemal Bojan Babić - Babo, drug pa v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini, kjer sta snemala RTV Slovenija in RC Koper Radio Koper. Končno zvočno podobo so posnetki dobili v studiu Radia Študent. Kovačič je poudaril različnost energije, ki nastaja na živih nastopih, od tiste, ko snemajo v studiu. »Nastop je kot nesreča, če te na urgenci ne vzamejo takoj, te hitro ni več. Snemanje pa je kot operacija, na katero čakaš in čakaš in vmes res zboliš za postavljeno diagnozo – tako da je operacija nujna. Smotrno je preživeti.«

Besne pesmi so odigrali spontano in z malo skupnih vaj. Po njegovem je to bila prednost, saj je »bes afekt – in treniranje afektov je precej bedasta stvar, kajne?« Jani Kovačič je kot glasbenik, pedagog in filozof v ustvarjanju vedno bil na strani zatiranih in spregledanih. Besne pesmi so pregled aktualnih tem, ki bi jih bilo treba urediti. Vendar je Kovačič zanikal, da bi bile njegov politični program. »Besne pesmi so kulturni spomenik dobe, ki bo, kot kaže, večna, saj si nihče ne drzne dvigniti glave, razen nas na dnu, ki jo moramo dvigniti, da se ne zadušimo v kloaki. Vsak lahko uspe – ki ima denar. Stalno se borimo, da bi bili ljudje. Politika to izkorišča, da obrani svoje privilegije, drugo je zanje le za zraven, tako mimogrede.« Na vprašanje, ali ga je kdaj zamikalo, da bi vstopil v politiko, je z nasmehom odgovoril, da ne. »Človek mora ohraniti vsaj malo dostojanstva.«