Tiskane izdaje
Skupina Big Foot Mama te dni nastopa na številnih poletnih festivalih, na katerih poleg starih uspešnic predstavlja nove pesmi z albuma Izhod. O tem albumu in snemanju smo se pogovarjali z bobnarjem Jožetom Habulo in kitaristom Danielom Gregoričem.
Naslov novega albuma je Izhod. Izhod iz česa?
Gregorič: Iz krize. Ta beseda je v zadnjih letih najbolj pogosta oziroma besedi kriza in izhod.
Habula: Vsak izmed nas hoče iz določene situacije potegniti najboljše, najti najboljšo rešitev. Sicer pa se vsak dan pojavi nova situacija, iz katere je treba najti izhod. Menim, da je ta kriza bolj v glavi, prepričali so nas, da so razmere krizne. To smo sprejeli in dejali, pa naj bo tako. Ni neke skupne zavesti, da bi rekli, da ni tako in da to ni prav. Za kaj takega moraš imeti znanje in prave informacije ter neodvisne medije.
Gregorič: Tudi sam album naj bi ponudil neko rešitev iz tega čudnega stanja, v katerem je človek. Prikazovanje sedanjosti prek medijev zelo slabo psihološko vpliva na ljudi. Naš problem je družba, usmerjena v potrošništvo. To besedo smo za naslov plošče izbrali zavestno, na albumu se ne pojavlja, ne v naslovih pesmi ne v besedilih, vendar nekako celovito zaokroži to, kar smo hoteli povedati. Tako smo prišli do tega izhoda.
Habula: Če ne zaradi drugega, da vsaj razmišljamo o tej besedi.
Ste po eksplozivnem koncertu v razprodanih Križankah in po dokumentarnem filmu ob dvajsetletnici delovanja tudi z novim albumom povzeli svoje dosedanje delovanje?
Habula: Album je odraz našega dosedanjega dela. Sicer pa gremo naprej kot po stopnicah in to je trenutno naša zadnja.
Gregorič: Naš sedmi je res nadgradnja dosedanjih albumov. Ta je nekako pisan glede na dogodke v zadnjih petih letih. Težko bi zdaj prepevali o toplem pivu kot na prvi plošči.
V dvajsetih letih ste si nabrali tudi nekaj življenjske kilometrine ...
Gregorič: ... in razmišljamo drugače.
Ja avtor večine pesmi še vedno vaš basist Alen Steržaj?
Gregorič: On prinese osnovno melodijo in besedilo, s skupnim angažmajem in aranžmajem pa potem iz tega nastane končna podoba pesmi. Piko na i da skladbi naš producent Žare Pak.
Gotovo ni preprosto biti zanimiv po dveh desetletjih, ko se je večina vašega občinstva že nekajkrat povsem zamenjala.
Gregorič: Po osebah gotovo da, po starosti pa ne. V prvih vrstah imamo občinstvo, staro med štirinajst in sedemnajst let. Mi se staramo, v prvih vrstah pa je nova mladina. Sicer pa na koncerte že prihajajo otroci naših prvih oboževalcev.
Habula: Menim, da smo neke vrste ljudski godci, da dajemo ljudsko sporočilo, s katerim se lahko identificirajo.
Album ste snemali v Berlinu s Pakom. Kakšna je bila za vaju ta izkušnja?
Habula: Prvič smo snemali album v tujini. Iz več razlogov. Hoteli smo biti skupaj kot skupina, neobremenjeni, na drugi lokaciji, kjer ni siceršnjih zunanjih vplivov in motečih elementov. Po drugi strani smo si želeli v celoti zamenjati okoliš in snemati v tem posebnem berlinskem okolju, kjer je nastala množica pomembnih albumov. Tudi finančna plat projekta ni zanemarljiva. Stroški snemanja albuma vključno z bivanjem so bili v Berlinu nižji kot v Sloveniji. Studio Wong ni velik, ima pa vrhunsko opremo in je v simpatični četrti Kreuzberg, kjer smo bili tudi nastanjeni.
Gregorič: Kreuzberg je fantastična četrt, poslikana z grafiti. To je umetniški del mesta, kultura je tam na posebni ravni in mi smo se imeli super. Deset dni smo razmišljali le o skladbah, o albumu. Snemali pa smo vsi hkrati, dejansko v živo, z izjemo pevca Grega Skočirja, ki je vokale posnel kasneje doma.
