Bilbi - Po vijolicah zdaj hvala za šibke točke

Maja Pihler Stermecki - Bilbi­ je pred leti odmevno stopila­ na slovensko glasbeno sceno s skladbo Hvala za vijolice in z možem Gregorjem Stermeckim postavila nove standarde­ slovenske popevke. Zvečer bo v Klubu Cankarjevega doma predstavila tretji studijski album Šibke točke, na katerem raziskuje pozitivne in negativne platičloveške narave. Z njo smo se pogovarjali o novem albumu in njenih šibkih točkah.

Ustvarjanje glasbe z možem ima najbrž več prednosti kot ­pomanjkljivosti?

Oboje. Na nekaterih točkah je to super, ker imaš takoj sogovornika za vsako idejo. Najpogosteje potrdi moje dvome, ali pa mojo navdušenost, saj sva si glede tega zelo podobna, čeprav imava različne pristope k ustvarjanju glasbe. Tu se res dobro dopolnjujeva. Občasno pri ustvarjanju nastane napetost, kar je normalno v tem poklicu in v življenju tudi. Vendar so to sladke skrbi.

Poznata šibke točke drug ­drugega?

Da, in to zelo dobro, kar je ­prednost.

Katere so vaše šibke točke?

Ogromno jih je. Z njimi sem se ukvarjala v teh novih pesmih, čeprav se mi je na začetku vse skupaj zdelo veliko bolj preprosto. Med ustvarjanjem sem se morala znova spopasti z marsikatero zadevo in se sprijazniti s kakšno svojo šibko točko. Všeč mi je, da sem ugotovila, da so lahko naše šibke točke naše najmočnejše orožje. Samo sebe sem morala prepričati, da moraš stati za njimi.

S svojim tretjim albumom vztrajate pri nekakšnem sredinskem popu, vendarle pa delate glasbene izlete levo in desno.

Brez tega ne gre. Sem zelo radoveden človek, veliko stvari in smeri me zanima. Tukaj sem izkoristila svojo ljubezen do jazza, nežno smo ga dodali nekaterim skladbam, kakor tudi nekatere druge glasbene stile. Tak pristop je močen navdih za naprej. To mi predstavlja nov izziv, je nov podvig, saj ne morem stati na mestu.

Zdi se mi, da ste med redkimi pri nas zmožni tistega, čemur bi lahko rekli inteligenten pop, duhovita popevka. Niste imeli druge izbire?

V tem odseva velik del moje osebnosti. Sama sem zelo zahtevno občinstvo, zahtevna bralka literature, poezije in gojim veliko spoštovanje do tega. Že zaradi spoštovanja in lastnih ljubezni do različnih stvari ne bi mogla stati na odru in izvajati nečesa, v kar ne verjamem. S pesmimi se moram poistovetiti in stati za njimi. Na odru se človek, poleg tega, bori še z mnogimi drugimi strahovi.

Zdi se mi, da ste dragocena obogatitev slovenskega popa, ki boleha za popolno anemičnostjo. Vaša glasba in besedila so krvavo življenjski in duhoviti, človeški.

Svet, ki nas obdaja, je res vreden pozornosti, da se ustavimo in ga pogledamo, zato, ker potem tudi naše malo življenje, če temu lahko tako rečem, morda v hipu dobi širši smisel in nas bogati. Nase gledam kot na raziskovalko tega življenja, ki je s svojimi zgodbami največja inspiracija. Seveda življenje ni vedno rožnato, so vzponi in padci, kar nas dela to, kar smo. In smo spet pri šibkih točkah.

Napisati prepričljivo ljubezensko pesem ni preprosto.

Napisati tako ljubezensko pesem je nekaj najtežjega, ker je tema zelo zlajnana, hitro je lahko preveč pocukrana, kičasta in neokusna. Na mojem novem albumu je veliko ljubezenske tematike in mislim, da sva z Gregorjem prepričljiva, ker ubirava osebni pristop. Čeprav je vsaka zgodba že slišana, je tudi unikatna, ker je osebna. Če daš v pesem dovolj osebnega, se zgodi čarovnija in že tisočkrat slišane besedne zveze lahko z drugega zornega kota dobijo nov pomen.

Niste se mogli upreti svoji božični pesmi Božič je lep?

Ne, res ne. Nastala je v istem času kot prvenec in pesem Hvala za vijolice, v sodelovanju z Rokom Vilčnikom, in smo se res hecali. Dejal je, da moramo narediti božično pesem, saj se bo vrtela vsak božični čas in bo super. Bila sem za, toda mora biti Bilbijina božična pesem, malo utrgana, pa komu mora iti na živce, sem vztrajala. Ta ideja je dolgo zorela, jeseni pa smo se odločili, da je pravi čas. Besedilo je malce nenavadno za božično skladbo. Uživam v dvojnosti te skladbe, ker ima zanimiv podton.

Domačo glasbeno sceno in srenjo ste očarali s popevko vseh popevk, Hvala za vijolice. Zanima me ozadje nastanka te pesmi.

Tega se vedno rada spominjam. Skladba je nastala med prvimi, ko sva z Gregorjem začela glasbeno sodelovati. Sedela sva za mizo ob dobrem rdečem vinu in razprav­ljala. Po dolgi debati sva prišla do ljubic in prešuštništva, kako je to močno prisotno. Prešinilo naju je, da ljubice še nimajo svoje himne, in tako je nastala ta pesem, iz čistega heca. Zanimivo je tudi to, da ko sva predstavila skladbo glasbenim kolegom, so se vsi zgražali. Prepričevali so naju, da ne sme na album. Gregor ni bil prepričan, jaz pa sem dejala, da je to najin prvi skupni izdelek in ima posebno energijo. Dajmo to ven, da vidimo, kaj bo.

In je bilo, kar je bilo, postali ste Vijolica do konca življenja.

Da, tako sem postala Vijolica do smrti. Kljub temu je med nastopom lep občutek, če veliko ljudi pozna pesem. Ta pesem je v vsakem človeku nekaj vzbudila. Nekateri so se nasmehnili ob njej, drugi nečesa spomnili ... Zanimivo je, da je sprožila veliko polemik in veliko osebnih pisem, da sem grozna oseba, ker sem povedala svetu njihovo zgodbo. Številni so se pritožili, da je ta izmišljena zgodba v Vijolicah njihova osebna. Vsemu temu cirkusu se nismo mogli nehati čuditi in smejati.