Tiskane izdaje
»Nimam rad etiketiranja. Kakor hitro te okvalificirajo za glasbenika določenega žanra, te omejujejo in ti pravzaprav zapirajo dostop do številnih skupin občinstva, ki vse prehitro nasedejo na takšne in drugačne oznake,« pravi legendarni kitarist Bill Frisell, ki je s svojim kvartetom nastopil na mariborskem festivalu Lent.
V več kot petdeset let dolgi karieri, v kateri je igral z večino največjih mojstrov jazza in izdal trideset albumov, je posegal v najrazličnejše glasbene zvrsti in žanre, od tradicionalnega in free jazza do folka, bluesa in rocka.
»Glasba je veliko bolj kompleksna, kot jo skušajo nekateri predstaviti, večinoma niti sam ne vem, kaj se bo zgodilo na odru, ko začnem igrati. Pravzaprav še nikoli nisem dvakrat enako zaigral iste skladbe, in to je tisto, kar v glasbeniku ohranja čar avanture, ki se nikoli ne konča.«
Po nekaterih analizah je bil jazz lani najmanj popularna glasbena zvrst v ZDA, prvič ga je prehitela tudi klasična glasba. Vas to kaj skrbi?
Niti ne. Jazz nikoli ni bil posebej popularen, razen morda v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja, ko je bil tudi – ali celo predvsem – plesna glasba. Res je v posameznih obdobjih doživljal zvezdniške trenutke, ampak obenem je bila to v veliki meri vedno nekakšna underground scena. Seveda si vsak glasbenik želi, da bi imel čim več poslušalcev, vendar je moj glavni namen, da ostane jazz zanimiv, razburljiv in vitalen. In tukaj ni vzroka za skrb, vedno znova se pojavi nekdo, ki izpolnjuje ta merila. Enako velja za klasično glasbo, velikokrat so napovedovali njen zaton, pa je še vedno tukaj in tako bo tudi v prihodnje.
Vendar so takšni trendi vseeno presenetljivi. Jazz ni več posebej ekskluziven in hermetičen, v zadnjih desetletjih se je transformiral in zlil z drugimi žanri. Prav vaša glasba je lep primer.
Vsa glasba se je transformirala, je kot nekakšna tekočina, ki se pretaka, meja skoraj ni več. Jazz je tako vse težje klasificirati in popredalčkati in zaradi tega je komercialno manj zanimiv. Sam se s tem posebej ne obremenjujem, nič nimam proti, če me uvrščajo v jazzovsko razpredelnico, ampak sebe imam predvsem za glasbenika. Sicer pa to pravzaprav ni kakšen nov fenomen.
Ko sem v srednji šoli odkril jazz, me je najbolj fascinirala njegova sposobnost spreminjanja, tako rekoč dnevno so se dogajali presenetljivi preobrati. Že samo Miles Davis je s svojimi albumi vedno znova presenečal. Res pa so bili takrat ljudje morda nekoliko bolj odprti, radovedni in pripravljeni na eksperiment, danes se vse prehitro zadovoljijo z instant recepti in udarno aranžirano zunanjo podobo brez prave vsebine.
Zanimivo, da je iz vaše srednješolske generacije izšlo veliko vrhunskih glasbenikov, trije vaši sošolci so denimo ustanovili slavno zasedbo Earth, Wind & Fire. V čem je bila skrivnost te šole v Denverju?
Takrat o tem nisem premišljeval, kasneje sem prišel do zaključka, da je bila pomembna predvsem lokacija šole. V večini ameriških mest so šole še vedno locirane po posameznih četrtih, torej so bolj ali manj obarvane belo, črno, mehiško, portoričansko, kitajsko ... Naša šola pa je bila nekako na točki, kjer so se te četrti stikale, zato je bila populacija zelo mešana, tako da je lahko mlad človek dobival informacije in navdih od vseh. In imeli smo nekaj izjemnih profesorjev glasbe, takrat je bil srednješolski pouk glasbe na veliko višji ravni kot danes, ko so ga marsikje celo ukinili.
Je pa bilo precej manj možnosti za univerzitetno glasbeno izobrazbo. Bostonski Berklee College of Music, ki ste ga tudi vi obiskovali, je bil skoraj edina jazzovska institucija v ZDA, mar ne?
Drži, danes jih je veliko več. Berklee je takrat sploh edini ponujal diplomo iz jazz kitare. Sicer pa je bilo to zame nekakšno razsvetljenje, tam je bilo na stotine glasbenikov z vseh koncev sveta, tako da mi je ob sicer zelo solidnem učnem programu v smislu glasbenega napredka največ pomenila možnost igranja z glasbeniki najrazličnejših profilov, zvrsti in temperamentov.
Lani je bila na sporedu velika filmska uspešnica Whiplash (Ritem norosti), ki se je meni zdela zelo pretenciozna. Ne morem si predstavljati, da bi lahko bila glasbena edukacija tako neusmiljena in brutalna, jazz pač potrebuje drugačne pristope, če hočemo iz mladega glasbenika izvleči najboljše. Se strinjate?
Imate popolnoma prav. Meni se je film zdel kot slaba šala, veliko ljudi na glasbeni sceni je bilo zelo razburjenih in jeznih, kako lahko nekdo predstavi tako popačeno sliko študija glasbe. Seveda je treba veliko delati in vaditi, da se dokažeš, konkurenca je velika, ampak ta film simbolizira vse tisto, kar glasba ne bi smela biti, torej forsiranje gole tehnike, sterilne preciznosti in predvsem hitrosti. Hollywood pač potrebuje dramo in jo najde tudi tam, kjer je v resnici ni.
Nato ste se preselili v New York, to obdobje je bilo za vas izredno impulzivno, vendar ste se kmalu umaknili v Seattle, ker ste potrebovali mir in zbranost. Je danes še mogoče najti kakšen miren azil?
Vedno težje. Sicer sem večino časa na turnejah, ampak zaradi novih tehnologij človek pravzaprav stalno dobiva informacije, tudi če jih ne želi. Včasih si moral na koncert, v klub ali vsaj do trgovine s ploščami, da si izvedel, kaj se dogaja, danes sta dovolj računalnik in miška. Pravzaprav že vse življenje poskušam obdržati nekakšno ravnotežje, glasbeno, psihično in fizično, zato občasno potrebujem samoto, tudi izolacijo. Predvsem kadar skladam, preveč zunanjih dražljajev je lahko usodnih za koncentracijo.
Vaš ritem se izrazito razlikuje od siceršnjega ritma sveta, neredko so vas opisovali kot nezemeljskega, astralnega, sublimnega glasbenika ...
Res so moje amplitude drugačne. Tako v glasbi kot v razmišljanju, nenazadnje tudi v govorjenju; kot vidite, govorim zelo počasi, včasih se zdim sam sebi precej zmeden (smeh). Globoko v sebi morda nisem tako miren, kot se zdi na prvi pogled, velikokrat se v meni bije velik boj. Vendar glasba vse te napetosti izravna, je univerzalen jezik, kjer izginejo vse ovire.
Precej jazzovskih glasbenikov je multiinštrumentalistov, ker si želijo veliko različnih zvokov. Vam ta raznolikost uspeva samo s kitaro?
Kitara je izjemen inštrument. Andrés Segovia, Jimi Hendrix, Robert Johnson ali B. B. King, vsi so igrali kitaro, vendar se zdi, kot da so imeli v rokah povsem različna glasbila. Kitara ti daje izreden občutek ustvarjalne svobode, iz nje lahko izvabiš najrazličnejše zvoke, če želiš, lahko zveni tudi kot pihalo, trobilo ali tolkalo. Če se ne omejuješ v razmišljanju, so možnosti tako rekoč neomejene.
Vaš zadnji album ima naslov Guitar in Space Age in predstavlja nekakšno retrospektivo v 60. leta preteklega stoletja. Med skladbami je tudi kar nekaj popularnih melodij, kar je marsikoga presenetilo.
Mislim, da je v tistem času nastalo veliko izjemne glasbe, ki ne bi smela biti pozabljena. Morda je v tem tudi nekaj nostalgije, ker nisem več najmlajši, ampak jaz sem pravzaprav vedno živel nekako zunaj časovnih determinant. V šestdesetih sem se počutil bolj kot v štiridesetih, bolj kot veliki rock koncerti me je navduševala glasba Charlieja Parkerja. Tudi zdaj se posebej ne obremenjujem s tem, kdaj je bilo kaj napisano, bolj me zanima, kaj se splača izvajati.
Tako imenovani jazz snobi, ki menijo, da je jazz bolj ekskluziven in sofisticiran od drugih glasbenih zvrsti in da mora ohraniti poseben položaj, še vedno obstajajo? Nekoč ste napisali skladbo Jazz Snob Eat Shit.
Seveda so še vedno tukaj. In me sploh ne motijo, tudi to je del scene. Ampak sprememb se ne da ustaviti, na koncu šteje zgolj kvaliteta glasbe, ki jo lahko imenujemo jazz, vendar je to danes pravzaprav povsem nepomembno.
