Bob Dylan in večer slabe karme

Znameniti ameriški kantavtor je sinoči prišel v ljubljanske Stožice, odpel, pokasiral in odšel.

Objavljeno
26. junij 2015 12.03
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Bob Dylan je legenda. Bob Dylan je Prerok. Bob Dylan je Bog. To so le nekatera doživljanja, ki jih je ta ameriški kantavtor vtisnil v našo globalno zavest. Poet upora in sprememb je Ljubljano obiskal v okviru svoje Never Ending Tour, turneje torej, ki se nikoli ne konča, začela pa se je 7. junija 1988. Ker je letos izdal zanimiv album s priredbami pesmi Franka Sinatre Shadows in the Night, bi bilo pričakovati, da bo odpel več kot le eno skladbo. Tako pa smo slišali le šlagersko I'm a Fool to Want You, s katero je končal prvi del koncerta.

 Le dve skladbi, s katerima je spreminjal svet

Ameriški glasbenik, ki je v šestdesetih, sedemdesetih in začetku osemdesetih let  temeljito usmerjal tokove svetovne popularne glasbe, pa že nekaj let na svojih koncertih preigrava predvsem novejše pesmi. To je v bistvu razumljivo, kajti celo življenje lajnati Knockin' on Heaven's Door in druge, mora biti res kazen za uspeh. Tako smo lahko na dvodelnem koncertu in enem dodatku slišali le dve skladbi, s katerima je spreminjal svet, in sicer Simple Twist of Fate in Blowin' in the Wind, obe temeljito prearanžirani, skorajda do neprepoznavnosti.

Dvorana ljubljanskih Stožic bi lahko sprejela še precej občinstva, vendar pa se je na koncu pokazalo, da umetnik občinstva niti ne potrebuje. Bob Dylan je stopil na oder, odpel in odigral (orglice, klavir) svojih 20 pesmi in odšel. Ves čas je občinstvo povsem ignoriral, mu ni nameni ne besedice pozdrava, ne besedice slovesa, ne hvala lepa, ne priklona. Tak vzvišen odnos skozi cel koncert in pa povsem ravnodušno izvedene pesmi brez strasti, so pri občinstvu izvabljale le skromno vljudno ploskanje. Njegove pesmi, praviloma polne strasti, so zvenele impotentno, sterilno in zdolgočaseno. Tu se lahko seveda upravičeno vprašamo, čemu neskončna turneja, če ti pa je na njej povsem vseeno, ali občinstvo je ali ga ni.

Ne fotografiraj!

Tak ambivalenten odnos do občinstva je pomenil povsem anemičen nastop. Vse skupaj pa je poslabšala zahteva umetnika, da je fotografiranje prepovedano (akreditacij medijskim fotografom niso dali), prepoved pa je veljala tudi za fotografiranje s telefoni. To so oznanjali napisi v tujem jeziku pred dvorano v angleščini, ki je na dan državnosti potisnila stran slovenščino. Tako so varnostniki nasilno nadlegovali občinstvo ves čas koncerta, tako tiste, ki so kršili prvo zapoved Dylanovega koncerta – ne fotografiraj, kor tudi številne druge. Ves čas so nam namreč svetili v oči in nam vztrajno ovirali sledenje koncertu.

Glede na to, da ima Bob Dylan dylanovsko dikcijo, tako da ga težko razumeš, in dylanovki glas, ki je občasno bliže krakanju, so tako varnostniki večini občinstva še dodatno pokvarili koncertni vtis. Glede na to, da je Dylan tako ali tako izvajal manj znane pesmi, je tako celoten dogodek že začel mejiti na komedijo absurda.

Sinočnji koncert Boba Dylana je bil, s hipijevskimi besedami povedano, koncert slabe karme in večer, v katerem je zmagal kapital. Umetnik začenja svoje koncerte na tej s skladbo Things Have Changed in res se lahko strinjamo z njim, da so se stvari spremenile, Bob Dylan pa tudi. In oboje na slabše.