Tiskane izdaje
Los Angeles - »Vseskozi delam na posameznih delih. Veliko dela je, ne toliko s pisanjem. Vnovično prebiranje zahteva svoj čas,« je dejal Bob Dylan za glasbeno revijo Rolling Stone in s tem napovedal nadaljevanje avtobiografske knjige Zapiski. Prvi del je objavil leta 2004.
V intervjuju je še povedal, da je projekt avtobiografskih zapiskov kmalu po začetku beleženja zaživel svoje življenje. »Pomagal sem si s strategijo preskakovanja med obdobji.« Razkril je, da bo v drugem in tretjem delu Zapiskov pozornost namenil tudi svojim zgodnjim ploščam, med drugim Freeewheelin' Bob Dylan iz leta 1963, in obdobju, ki ga je preživljal v New Yorku, povzema Slovenska tiskovna agencija.
Kdaj naj bi bila drugi in tretji del Zapiskov dokončana, še ni znano.
1. del: avtobiografija, ki ni hvalospev
V njih je Dylan opisal svoje začetke in dogodke, ki so spremljali nekatere njegove najbolj odločilne trenutke, sta tedaj zapisala Simon Popek in Zdenko Matoz. Seveda pa je posebna vrednost Dylanovih Zapiskov ravno pogled od znotraj, kajti knjig o Bobu Dylanu ne manjka, prav tako je veliko njegovih biografij, vendar so Zapiski ravno zaradi tega nekaj (p)osebnega.
Alen Steržaj pa dodal, da Zapiski predvsem niso klasična kronološka biografija. Niti samopoveličevalni hvalospevi bogati glasbeni karieri. Knjiga se bere bolj kot proza, roman ali nekakšen potopis spominov na dogodke, zgodbe, ljudi, poezijo in prozo, iz katere je črpal navdihe za svoje pesmi. »Zanimivo je to, da je Dylan na eni strani bral literarna imena, kot so Rimbaud, Appolinaire in Ginsberg, po drugi strani pa poslušal Little Richarda in glasbo, ki je bila pravzaprav pop,« pravi Tomaž Domicelj, glasbenik, ki je Dylanovo izročilo konec 60. let prinesel k nam.
Dylan se v knjigi med drugim spominja nekaterih dogodkov iz otroštva, iz Minnesote, kjer se je rodil, prvega poslušanja blues legende Roberta Johnsona, prihoda v New York leta 1961, prve založniške pogodbe, snemanja prvega albuma, častne glasbene diplome, ki jo je dobil leta 1969, projektov New Morning iz leta 1970 in Oh Mercy iz 1989. Ne osredotoča pa se na uspehe v 60. letih, o njih govorijo drugi. Omeni pa, da mu nikoli ni bilo všeč, da so ga klicali glasnik generacije.
Zapiski ponujajo precej zanimivih drobcev. Malo ljudi ve, da so bile Dylanove največje sanje v mladosti priti v bend Little Richarda. Celo Domiclja, ki je leta 1978 prevedel Dylanovo biografijo, je v avtobiografiji presenetilo nekaj »novih« podrobnosti, kot je ta, da je bila Dylanova stara mama, šivilja in invalidka brez noge, turška Armenka.
