Bolj jazzy kot funky, a še vedno groovy US3

Začetna navdihnjenost kolektiva US3 v devetdesetih letih je obljubljala vseeno nekoliko več drznosti.

Objavljeno
28. oktober 2011 16.03
Posodobljeno
29. oktober 2011 15.47
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura

Če sta se gonilna sila kolektiva US3 producent Geoff Wilkinson in njegov tedanji producentski partner Mel Simpson ob svojih udarnih začetkih leta 1992 spraševala »kje bomo v 21. stoletju« (Where Will We Be In The 21st Century, kot je naslov njune prve skupne plošče, na kateri sta začrtala smernice jazz/hip hop/breakbeat mešanice), lahko po četrtkovem koncertu v Katedrali Kina Šiška odgovorimo - na začetku.

Londonski kolektiv US3, ki je v devetdesetih letih ustvaril manjkajoči člen med plesno funky glasbo in jazzom in ljudi »prelisičil«, da so nevede poplesavali ob klasičnih jazzovskih temah, ki jih je Geoff Wilkinson črpal iz zakladnice založbe Blue Note, se je v dveh dekadah sicer oplajal z drugimi glasbenimi žanri, a se bolj ali manj držal začrtane poti. Morda je začetna navdihnjenost obljubljala vseeno nekoliko več drznosti. Wilkinson je sicer na vsakem novem albumu odtisnil svoj pečat in vseskozi dokazoval svojo glasbeno razgledanost. Pomemben element v tej fuziji stilov so bili tudi mladi, še neodkriti talenti jazzovske in hip hoperske scene, ki so v US3 okvirjih sproščali svojo kreativnost.

Že pred leti, še najbolj opazno pri albumu Stop. Think. Run. (2009), je Wilkinson začutil, da dobro sproducirano jazzy, funky, groovy blagozvočje in rimana beseda nista dovolj in mora njegova glasba bolj jasno in nedvoumno povedati kaj hoče. Za družbeno angažiranost besedil je na omenjenm albumu poskrbel dvojec mladih raperjev Brook Yung in Sene, ki sta vnesla utrip newyorških ulic.

V času gospodarsko-socialno-politično-ekološke kataklizme se je potreba po komentiranju sveta še poglobila. Najnovejši, osmi album, ki naj bi ga predstavljali na ljubljanskem koncertu, v naslovu tako povzema maksimo neoliberalne sodobnosti »laži, goljufaj, kradi« (Lie, Cheat & Steal) in nadaljuje začrtano izraznost, čeprav so sicer bolj angažirana besedila (a čisto zares brez prave ostrine) tokrat spet izdatneje podprta z jazzovsko podlago. Prispevala sta jih mladi raper Oveous Maximus, ki je s svojimi portoriškimi koreninami navdihnil nekaj pesmi in Akala, ki ga je na koncertu nadomeščal Akil Dasan, sicer stari znanec z albumov Schizophonic in Say What!?

Na koncertu pa smo na žalost slišali le za vzorec pesmi z novega albuma, katerih angažirana sporočilnost je popolnoma zbledela v slabi dve uri dolgemu nizanju bolj sproščenega »žurerskega« repertoarja. Wilkinsonovi odposlanci - njega samega v Ljubljano sploh ni bilo - so sicer zgledno opravili svojo nalogo. Energična hiphoperska frontmana sta dokaj hitro omehčala stoičnost ljubljanske publike, posebej osvežilna pa je bila »jazz sekcija« z markantnimi klavirskimi linijami (Mike Gorman na klaviaturah) in navdihnjenimi, a prekratkimi solističnimi vložki Freddieja Gavite na trobenti in Brandona Allena na saksofonu, ki sta dvigovala proti koncu koncerta vedno bolj enolične DJ-eve ritmične podlage. DJ First Rate je demonstiriral svoje diskjockejevske veščine tudi z nogo in si gramofon postavil celo za vrat, a je ta cirkuški intermezzo prej dvignil nekoliko obrvi, kot pa navdušil.

Med uspešnicami seveda ni smel manjkati niti danes do neznosnosti eksploatiran groovy, groovy, jazzy funky Cantaloop, ki je nekoč napovedoval precej bolj vznemirljivo prihodnost kolektiva US3.