Tiskane izdaje
Po koncertu z orkestrom v Poletnem gledališču Križank se je sloviti ruski pianist Boris Berezovski preselil v razprodano Slovensko filharmonijo še na solistični recital.
Zakaj je skoraj v celoti zamenjal napovedani in objavljeni program, je bolj kot ne skrivnost, vsekakor pa ostaja vtis na hitro zasnovanega, stilno neenotnega, potpurijevskega programa, kakršnega ne srečamo na koncertnih odrih. Bolje bi bilo, da bi na primer igral napovedanega Rahmaninova (zlasti Drugo sonato), in potem na primer Lizstove Transcendentalne etide, ne pa tistega, kar je.
Boris Berezovski je s tem vendarle pokazal nekaj, kar nam kljub virtuoznemu nastopu ni najbolj všeč, namreč pomanjkanje prefinjenega občutka za glasbeno snov, za skrbno premišljen in sestavljen program, ki je uravnotežen in ima hkrati neko gradacijo ter vsebino.
Lahko bi podvomili o poglabljanju v snov in interpretaciji. Boris Berezovski se je na odru s svojim programom vedel, kot da bi se nenadoma znašel pri z vsemi dobrotami preobloženi mizi, nato pa bi od preobilice dobrega samo tu pa tam nekaj malega »piknil«!
Drugi svetovni pianisti, na primer pri nas nazadnje videna Jevgenij Kisin in Grigorij Sokolov, pilita isti program in ga izvajata nekaj mesecev na koncertnih odrih po vsem svetu, tako da se čim bolj približata neki možni idealni podobi in perfekciji. Berezovski, nasprotno, je zapustil vtis, kot da si program izmišlja sproti in da za vsako naslednjo »točko« še ne ve, katera bo! Tako je bilo tudi obnčinstvo zbegano in ni vedelo, kdaj naj ploska in kdaj ne!
Poslušali smo izbore iz ciklov, kot da bi bil ves cikel na primer Preludiji 1. knjiga Debussyja preveč, namesto da bi ravno on z vsemi svojimi izpričanimi kvalitetami pokazal, kako zazveni ves Debussy. Podobno je bilo z izbori iz Liszta, na primer Leta romanja ali Années de pèlerinage, ko smo slišali le Poročni obred, uvodni Sposalizio (po Raphaelu) iz druge knjige (Italija); če bi igral vsaj Venezia e Napoli kot bolj sklenjeno celoto! Izbor Treh pesmi (samospevov) Franza Schuberta prav tako v Lisztovi priredbi je minil skoraj neopazno, tako da pravega Lieda nismo niti občutili.
Uvodni Bach (Preludij in fuga v C-duru za orgle) v Lisztovi priredbi in Chopinov Impromptu sta prav tako komaj nakazala nek stil in neko podobo velikih skladateljev, ko je Berezovski že pristopil k Debussyju in v drugem delu k Čajkovskemu; spet izbor le ene izmed Šest skladb za klavir op. 19 in potem Dumka v c-molu op. 59.
Boris Berezovski igra lahko vse in vse z lahkoto; njegova tehnika je briljantna; najbolj jo je pokazal v Lisztovem Plesu škratov čisto na koncu recitala, ko smo pravzaprav dobili vtis, kot da bi sedaj zares začel! Kot nas prepriča, vzbuja tudi dvome, kar pa ni nič narobe. Potovanje v globino pianizma in s tem skladateljeve in interpretove duše je večno. Čar svetovnega pianizma je ravno v tem, ali tako, kot je zapisal pisatelj André Malraux v Kraljevski poti: »Potovanje je končano, pot se pričenja!«
Boris Berezovski je tako dober pianist, da nam bo na svojih prihodnjih gostovanjih lahko še veliko povedal in radi mu bomo prisluhnili ter tako burno aplavdirali (na balkonu tudi stoje), kot smo mu tokrat v SF.
P. S.
Simpatična je bila njegova sklepna gesta, ko je dvakrat pred odhodom z odra v garderobo prijel za na robu odra postavljeno zastavo Festivala Ljubljana in mu s tem izrazil posebno hvaležnost in priznanje. Tega doslej ni storil še nihče!
