Tiskane izdaje
Ljubljana – Posploševanja so nam ljuba. Večkrat sicer iz raznolikosti sveta izvzamemo barvitost in pestrost ter zato tvegamo pristranskost. Lahko pa kompleksnost sveta priredimo tako, da nam je bolj pregleden, preprost, razumljiv. Kam sodi poenostavitev, da je narodno-zabavna glasba goveja, in kam analogija, da so Avseniki slovenski The Beatles, Slaki pa The Rolling stones? Za arbitra postavljamo poznavalca, spremljevalca in ustvarjalca narodno-zabavne glasbe Borisa Kopitarja.
Si lahko zamislite alternativno slovensko zgodovino, v kateri ne bi poznali denimo Slakov?
Lojze Slak se je velikokrat prilagajal in preskočil mnoge ovire pri oblasteh in radijskih urednikih. Ko jim je prinesel pesem To sladko vince pijemo in hvalimo Boga, je moral popustiti, se odreči Bogu in besedilo spremeniti v To sladko vince pijemo na sred' vinograda. To ni osamljen primer, ki kaže, da ga velikokrat niso marali.
Obenem pa je videti, da smo do narodno-zabavne glasbe spravljivi ravno zaradi glasbenikov, kakršen je bil Slak?
Ko poslušamo V dolini tihi, še sami ne vemo, zakaj, ampak kar milo se nam stori. Glasba je pač domena srca. Je pa tako, če ne bi bilo Slaka, bi s frajtonerico prišel kdo drug. Mimogrede, Slavko Avsenik in Lojze Slak nikdar nista bila rivala.
Vsaj zdrava konkurenta?
Niti temu ne morem pritrditi. Sledila sta vsak svojemu glasbenemu izražanju: Avsenik s kvintetom in klavirsko harmoniko, Slak pa s triom in z diatonično harmoniko. Oba sta bila tako delovna, da nista utegnila razmišljati drug o drugem. Vsako leto sta imela po več sto koncertov doma in v tujini. Bili so časi, ko se je ob vsaki njuni novi plošči vse popoldne vila dolga vrsta pred prodajnim pultom v Metalki. Zlati časi.
Kako zlati so časi brizgajočih brizgaln?
Hit lahko postane le, kar je ljudem všeč, pa naj bo to V dolini tihi, Brizgalna brizga ali Treba ga je srat'. Mladi so jih vzeli za svoje. Glasba razveseli srce, srce pa ne pozna sprenevedanja. Po nekem koncertu v Avstraliji sem ugotovil: če moški jokajo, je koncert dober. V tej glasbi je nekaj več. Polka večinoma samo zabava, valček pa sproži nostalgijo in zbudi več narodne zavesti.
Nam jo v Ljubljani primanjkuje? To sovpada, posplošujem, z rahlo omalovažujočim odnosom do narodno-zabavne glasbe?
Temu raje rečem sprenevedanje. Zgolj občutek je treba zbuditi v mladih. Ni sprejemljivo, da so za evrovizijsko popevko ljudje izbrali ansambel Roka Žlindre in Kalamare, urednik pa ni hotel predvajati zmagovalke na valovih istega radia, samo zato, ker je bil to Narodnozabavni rock. Bi ga kača pičila, če bi jo? Le zaradi poročil ob polni uri vem, da poslušam slovenski radio, je nekoč žalosten in jezen pripomnil Alfi Nipič.
Kaj nam jo je zagodlo?
Narodna zavest je izginila. Morda je pobegnila k Hrvatom. Jo pa še kako čutijo v tujini, pa tudi kje na podeželju. Veliko pove podatek, da so Modrijani ravno v teh dneh dvakrat razprodali celjsko dvorano Golovec.
Se je narodno-zabavna glasba na podeželje zasidrala samoiniciativno, ali je bila tja izpodrinjena?
Nekako mora preživeti. Pred dobrim stoletjem smo vsi Slovenci živeli na deželi. V Ljubljani je bilo le nekaj sto mestnih hiš. Trnovo je bilo že vaško, Solatendorf so mu rekli v šali. Potem pa so kvazimeščani dejali: mi si želimo biti nekaj več. Kljub temu so ravno v središču mesta živeli denimo Avgust Stanko, družina Tozon … Menim, da omejitev ne postavlja urban prostor kot tak, ampak naš razum.
Sodelovanje Slaka z Big foot mamo je bil videti kot močan koheziven trenutek. Je zbližal vse?
Lojze je sprejel pomembno odločitev. Da se je prilagodil drugačnemu glasbenemu žanru, kaže na njegovo širino in veličino.
Najbrž tudi Big foot mame.
Impulz je bil njihov, odločitev Lojzetova. Oboji so hodili po tankem ledu, ki je bil očitno trden.
Sodelovanje ni brez sporočila. Se je tako simbolno končal kulturni boj, ki je imel svoje zametke v letu 1973, ko so študenti nasprotovali kmečki ohceti?
Tega se ne spomnim. Vem pa, da je Ljubljana s to prireditvijo začutila, kaj je turizem. Vse mesto je bilo na nogah. Zdaj bi narodno-zabavno glasbo lahko ponujali kot eksotiko, podobno kot Portugalci fado in Španci med pijačami sangrijo. Mi pa se sramujemo kranjske klobase, a ljubimo čevape.
V narodno nošo oblečeni natakarji v središču mesta sicer ne zbujajo tega vtisa. Če turisti v tem prepoznavajo avtohtonost...
... zato tudi menim, da bi kmečka ohcet tudi danes povzročila razcvet. Urbana sredina bi bila zadržana, zame bi bil to velik korak naprej. Verjetno bi se tako laže razblinila tudi sodba, da je narodno-zabavna glasba goveja. Tako označevanje je nesramno. Enako bi bilo, če bi za klasično glasbo trdil, da je pogrebna ali za puste ljudi. Pa jo zelo rad poslušam. Goveja muzika seveda spominja na nedeljsko govejo juho. Ob tej sodbi nisem prizadet, si pa včasih le mislim, ali ni morda bolj 'govej' tisti, ki pri takšnih stališčih vztraja.
Ljubljančani rahlo pretiravamo s prenagljenimi sodbami?
Načeloma Ljubljančani niso problematični, zgolj malo drugačni. Zakaj pa ne? Nič nimam proti. Moti me pa, ko se manjšina odloči in se razglasi za večino. Če se že ne maramo, se vsaj za silo tolerirajmo. Mi je pa ljubo, ko slišim, da mladi svoje večere v diskotekah velikokrat zaključijo z Avsenikovo Na Golici.
Kako ste jih vi?
Fant z dežele ni imel vedno časa premišljevati o žuru. Danes občudujem mlade, ko v nedeljo zvečer pišejo naloge in se učijo 'sto na uro', ob koncu tedna pa se zabavajo. Zakaj pa ne? Nihče jim ne bo povrnil mladosti.
Ste bili kdaj resno razpeti med zasedbama The Beatles in The Rolling stones?
Ko sta se sosedi preselili v Ameriko, sem ju prosil, naj mi pošljeta najnovejšo ploščo Bee Geesov. Še vedno jo imam. Všeč so mi tudi The Rolling stones. Od The Beatles imam pa skoraj vse skladbe. Njihova glasba se mi zdi prvinska. Zanimivo je bilo, ko sem prišel v münchensko ploščarno, ker mi je sin naročil, naj mu prinesem novi plošči Kornov in zasedbe System of a down. Prodajalec je bil začuden nad mojo izbiro. Ni mi je pripisal. Marsikdo mi tudi ne bi pripisal, da sem bil zelo vpet v igralsko skupino. Spominjam se, ko sem igral Jermana iz Hlapcev ... Slovenci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje... Jermana še vedno nosim v sebi.
Ste Jermanu verjeli?
Izkušnja v Miklovi Zali in Verigi je bila gotovo drugačna. Tam so ljudje hlastali po meni, do Jermana pa so se distancirali. Vendar, veste, na koncu sem ga čutil. In to so zaznali tudi gledalci, ko so kar obsedeli ob izteku predstave. Vedeli so, da je imel Jerman nazadnje prav. Tekst je poduk slovenskemu narodu. Če bomo še naprej hlapci, nam ni pomoči. Včasih bi bilo dobro komu reči "ne".
Komu, denimo?
Saj veva oba. Govorim o Grčiji, Italiji, Irski. Bilo bi prav, da pokažemo narodovo samobitnost. Mnogi ne vedo, kaj bodo dali v lonec, mi pa drugim nakazujemo za naše razmere veliko denarja. Vesel bi bil, če bi narod spoznal, da je lepo živeti v Sloveniji, bi bilo pa treba kaj storiti za tiste, ki bolj preprosto razmišljajo in ne komplicirajo.
