Boubacar Traore, starosta malijskega bluesa

V okviru drugačnih glasbenih torkov je v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani nastopil izvrsten malijski kitarist in pevec Boubacar Traore, ki je predstavil nov album Mali Denhou.

Objavljeno
02. marec 2011 14.25
Posodobljeno
02. marec 2011 15.13
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Boubacar Traore je bil prva in največja glasbena zvezda v Maliju ob osamosvojitvi v začetku 60-tih let prejšnjega stoletja. V zavesti njegovih sodržavljanov je ostala njegova glasba zvočno ozadje osamosvajanja Malija, saj so ga takrat veliko predvajali na radiu. To so bili časi, ko še ni izdal nobenega albuma, za predvajanje na radiju pa ni prejel nič denarja, zato se je moral preživljati z različnimi obskurnimi službami. Ko je bil mlad je bil tudi soliden nogometaš in je dobil nadimek Kar Kar, kar v jeziku Bambar pomeni (driblaj, driblaj). In preigravanje kitare mu je med drugim prineslo tudi svetovno slavo, kar je spet pokazal ljubljanskemu občinstvu.

Torkov koncert v Klubu CD je bil že njegov drugi nastop v Ljubljani. Boubacar Traore je namreč nastopal na malijskem večeru Druge godbe 1997. Tokrat sta ga spremljala rojak Madieye Niango, ki je igral na afriško ritem mašino, bučo kalabaš - univerzalen ritmični pripomoček in Francoz Vincent Bucher, ki je virtuozno obarval Traorejevo igranje akustične kitare in petja z ultra bluesovkim zvokom orglic. Če je Nianga nekako predstavljal duh tradicije, Bucher pa element sodobnosti, je bil Boubacar Traore s svojo sodobno elektificirano akustično kitaro ter tradicionalnimi zgodbami in melodijami nekje vmes.

Boubacar Traore je doslej izdal le devet albumov, saj šele od leta 1990 izdaja albume pri založbi. Njegova glasba izžareva čustva in sanje, ko s toplim glasom prepeva o zgodovini svoje dežele, o upanju in obupu Malijcev, o njihovih pričakovanjih in ljubezni, njihovem svetu. Njegove melodije, ki se navdihujejo v malijski tradiciji etnične skupine Kassonke, so očarale poln Klub CD. V živo izvedena glasba je imela veliko instrumentalnih pasaž in je delovala tako plesno kot meditativno, kar je občinstvo nagradilo s spontanimi aplavzi ter zahtevanim dodatkom.

Koncert Boubacarja Traoreja je bil vzorčen primer, tokrat bolj akustičnega, malijskega bluesa, ki velja za osnovo ameriškega bluesa in s tem temelja sodobne popularne glasbe.